Luknje duha

»Kam se lahko obrnemo, ko se ne moremo več zanašati na produkte avtoritet, ki so nas vzgojile? Se naj obrnemo k starejšim modrostim in/ali si naj prizadevamo ustvariti nekaj novega?« Ta vprašanja so gonilna sila nove predstave Moe Holgersson in Isadore Tomasi Luknje duha. Umetnici na podlagi njunih trdnih, a obenem subtilnih teoretskih in političnih stališč o temah patriarhata, seksualnosti, ekologije in represije ustvarjata edinstveno in hibridno umetniško prakso, ki jo lahko opazujemo v predstavi Luknje duha, raziskovanju površin in globin njunih teles. Te instrumentalizacije telesa ne bi smeli razumeti preprosto, marveč v vsej njeni emancipacijski sili: kot utelešenje in izražanje intimnosti: »Ženskih naracij se je mogoče polastiti in jih prepakirati za bolj profitne namene. Želiva raziskati, kaj se zgodi, ko sta skrb in intimnost med ženskama namen sam po sebi. Skrb kot telesno/čustveno hranilo. Skrb kot medsebojna uglasitev … Skrb kot razmišljanje o tem, ali skrbimo preveč ali premalo. In skrb druge za drugo.«