Vsak regrat dobi enkrat lučko. Le kdo je še ni pihnil in potem opazoval zasanjanega lebdenja njenih malih lučk po zraku? A Lučka Regrat ni navadna lučka. In tudi ni navaden regrat. Ker bi rada videla svojo podobo, se s travnika odpravi v mesto. Tam se ljudje gledajo v izložbe in hodijo v kino in v gledališče, da bi gledali sami sebe. Na poti sreča nenavadne živali, rastline, ljudi in odseve. Da bi se uzrla, mora premagati nekaj strahov, skleniti nekaj prijateljstev in prepotovati nekaj ovinkov in stranpoti.
Toplo zgodbo o strahu, pogumu in zavesti o lastni podobi je pisatelj Gregor Strniša spisal za najmlajše, predvsem pa za svojo, takrat šele nekajletno hčerko Erno. Strnil jo je v en sam dan, poln pustolovščin in preizkušenj, zelenih travnikov in mestnih ulic, odsevov, ogledal in regratovih lučk. Uprizoritev se likovno poigrava z odsevi in zrcalnimi slikami. V mestu iz kovine in betona bomo iskali košček narave – regrata in trave. In v njem svoj pravi odsev.
