Drama o srhljivih posledicah psihološke in politične manipulacije
Zgodovinski ovoj preganjanja čarovnic v 17. stoletju, v katerega je ameriški dramatik Arthur Miller zavil svetovno dramsko uspešnico Lov na čarovnice (1953), razkriva večno delujoče vladajoče mehanizme, ki z avtoritativnimi manipulacijami dosegajo nagnusna ponižanja in moralna razvrednotenja človeka. Iskanje krivcev za nepojasnjene bolezni mladih deklet v puritansko pravoverni ameriški vasi Salem se razvije v nalezljivo histerijo, ki jo, brez slehernega občutka krivde, vodi »od boga poklicani« sodnik in od hudiča prebrisana Abigel. V množici se, po Psihologiji množic Gustava le Bona, ne akumulira modrost, ampak neumnost. In prav slednji ni videti mej; sugestivna Abigel z ustrahovanjem na svojo stran pridobi na smrt prestrašena vaška dekleta, ki sprva iščejo zaščito za svoje (pre)grehe, nato pa z novo pridobljeno močjo začno odločati o življenju ali smrti sovaščanov. Tudi ko John Proctor pred državni pravni aparat postavi utemeljen dvom o iskrenosti Abigelinega zborčka, in kljub nasprotovanju ter glasnim pozivom k zdravi pameti pastorja Johna Haleja, izvedenca za hudiča, sodni aparat melje naprej.
Dramo, ki je nastala v času ameriške gonje proti komunistom, ko je moral pred kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti pričati tudi Miller, je režiral Janusz Kica, mednarodno delujoči režiser po rodu iz Poljske, ki je že skoraj petindvajset let tesno povezan z mnogimi vrhunskimi umetniškimi dosežki mariborske Drame (Peer Gynt, Kar hočete, Mojster in Margareta, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Tisti občutek padanja).
