V državici Sakešvili je vse omejeno in regulirano. Celo za samozadovoljevanje, samomor ali srečo je treba imeti bon. Enakost je prignana do konca, niti spolov ni več, ljubezen pa je ena sama, do »doživljenjskega« predsednika, ki mu je tako kot vsem drugim v tej državi ime Sakešvili. Vendar se avtor rokgre bolj kot z diktaturo ukvarja z njenimi žrtvami, z državljani, ki nastopajo oziroma kar živijo v cirkusu, v katerem predstava in občinstvo nista ločena. Svojo identiteto so izgubili že zdavnaj, in ko se razširi novica o predsednikovi smrti, se ne morejo več spomniti, kdo in kaj so bili nekoč, kot tudi ne morejo postati nekaj drugega in na novo zaživeti. Svoboda je preveč strašljiva, prinaša tveganja, ki jim niso (več) kos.
Skozi niz absurdno komičnih situacij govori Ljudski demokratični cirkus Sakešvili predvsem o tem, kako nenehno »pranje možganov« spira človeku tudi osebnost, dostojanstvo in vse tisto, kar ga kot človeka sploh določa.
Iz gledališkega lista
"In zakaj pravzaprav Vilčnik pripoveduje o neki že kar smešno idealni diktaturi, o perverznem totalitarnem sistemu na robu perfekcionizma? Zakaj vleče na dan velike očete in brate, sterorizirane razcepljene osebnosti in nadgrajuje nekakšno »zgodovinsko eksotiko«, saj vendar živimo v sistemu, kjer celo abstraktni, fantomski subjekti, kot so trg, kapital, korporacije, skladi, zahtevajo zase politično svobodo in človekove pravice, čeprav smo do pred kratkim mislili, da je to dvoje rezervirano za človeka in družbo, v kateri živi? Kam je zares usmerjena Vilčnikova kritična ost? Verjetno je tisto, kar ga zares zanima, človek, ki se tako globoko prepusti delovanju totalitarnih mehanizmov, da se iz njih ne more izvleči. Še več, sploh jih več ne zaznava. Možnost osvoboditve je izginila z njegovega obzorja, celo boji se je, saj ogroža njegovo suženjsko varnost. Podobno kot je že skoraj perverzno posvojil ponižanje, izgubo identitete in lastno osebnost."
(Darja Dominkuš: Ime česa je Sakešvili?)
