Večer koreografa Renata Zanelle.
Prvi del večera: balet na špicah Ozarjena noč.
Leta 1899 je bil Arnold Schönberg star le 25 let, ko sta ga h komponiranju skladbe za godalni sekstet navdihnili poezija Richarda Dehmla (1863–1920) in ljubezen do Mathilde von Zemlinsky. Svetovno premiero je skladba doživela leta 1902 v izvedbi kvarteta Rosé, Franza Jelineka in skladatelja Franza Schmidta. Leta 1917 je Schönberg skladbo priredil, novo različico je izdala založba Universal Edition. Ozarjena noč je poznoromantično glasbeno delo in ena Schönbergovih najbolj priljubljenih in izvajanih skladb.
Schönberg je v skladbi sledil strukturi pesmi (izdani leta 1896 v zvezku Weib und Welt), zasnovani na dveh osrednjih kiticah – v prvem delu smo priča izpovedi ženske (v interpretaciji violin), ki svojemu ljubimcu zaupa, da nosi otroka moškega, ki ga ni ljubila; v drugem pa spregovori njen ljubimec (v interpretaciji violončel). Pomiri jo, da ne ljubi zgolj nje, temveč tudi njenega še nerojenega otroka. Skladatelj je stavkoma dodal še uvod in epilog.
Balet na špicah Ozarjena noč v neoklasičnem slogu je tehnično dovršen ples parov, ki libretu in glasbi sledi v prosti interpretaciji. V ospredju je tematika ljubezni, gospodarice naših življenj, njeno spreminjanje in hkrati nesmrtnost.
Drugi del večera: plesna noviteta Renata Zanelle Pesem o Zemlji.
Bruno Walter je ob tragedijah, ki so jeseni 1907 doletele Mahlerja in mu popolnoma spremenile življenje, zapisal: »Smrt, h katere skrivnosti so tako pogosto bežale njegove misli in zaznavanje, je nenadoma stopila na plano. Svet in življenje zdaj bivata v zlovešči senci njene bližine.« Tisto jesen je izšel prevod Bethgejeve Kitajske flavte, po kateri je Mahler poleti 1908 skomponiral novo, tedaj še nenaslovljeno glasbeno delo.
Mahler je iz parafraziranega prevoda zbirke pesmi dinastije T'ang iz 8. stoletja, ki je v marsičem spominjala na nemško poezijo poznega 19. stoletja, izbral sedem pesmi in jih oblikoval v alegorijo bežnega obstoja, ki se zliva v večnost. Mahlerjevo Pesem o Zemlji prežema orientalski pridih z dinamičnimi jin-jangovskimi nasprotji, kot so noč – dan, jesen – pomlad, življenje – smrt, omamljenost – meditacija, značilni sta tudi struktura pétih delov in anhemitonska pentatonska lestvica, ki je najpogostejši način tonske organizacije v azijski glasbi, skladatelj pa se je oprl tudi na improvizacijsko prakso heterofonije (»nerazločnega soglasja«, kot ga je poimenoval Adorno).
Mahlerjevo obotavljanje pri iskanju naslova za njegovo poslednjo skladbo je po vsej verjetnosti izhajalo iz vraževernega strahu pred deveto simfonijo – zadnjo v žanru tako za Beethovna kot za Brucknerja. Pozimi 1909/1910 je delo vendarle naslovil z Das Lied von der Erde (Pesem o Zemlji) – na istem listu papirja, na katerem je simfoniji, ki jo je dokončal prejšnje poletje, dodelil tako strašljivo številko devet.
Pesem o Zemlji Renata Zanelle je plesna predstava v neoklasičnem slogu. Mistična interpretacija popotovanja v preteklost opominja k ponovnemu odkrivanju vrednote narave in vseh tistih vrednot, ki so se v današnjem času izgubile. Nastopili bodo tudi domači in gostujoči operni solisti, orkestru ljubljanske Opere bo dirigiral Kevin Rhodes.
