Ena izmed peščice ohranjenih Aristofanovih komedij še posebej draži domišljijo: poigrava se z neverjetno zamislijo o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se ženske odločile zaustaviti vojskovanje tako, da bi svojim možem in ljubimcem odrekle posteljne radosti. Njihova voditeljica Lizistrata, trdno odločena, da je bilo vojne dovolj, okrog sebe zbere vse ženske in jih pozove, naj se ji pridružijo v spolni stavki. Vse se strinjajo, da je vojna odločno predolga, ampak metoda za dosego miru nekaterim ne diši preveč. Ko le razglasijo svoj namen, se vojna za mir spremeni v vojno med spoloma. Moški se ne vdajo brez boja, saj se zavedajo, da bo ženska zmaga pomenila drugačen družbeni red tudi v obdobju miru. Ampak na obeh straneh bojišča morala pada: ženske, ki imajo tudi svoje potrebe, potihem hrepenijo po krepkih moških objemih, moški pa popuščajo pod neznosnim pritiskom nenadne osame. Z vsakim dnem je na kocki več in napetosti so vse večje.
Danes se, kot vemo, vojne dobijo ali izgubijo na televiziji in internetu. Tudi zato je Andrej Rozman - Roza antično komedijo prestavil v naš čas, čas digitalnih medijev in hitre komunikacije. Boj za kar koli je vedno tudi boj za interpretacijo, in kdor poseduje medije, ima precejšnjo prednost. Bo torej sodobni Lizistrati, ki obvladuje televizijski studio, uspelo doseči mir? Ali pa je to še dandanes povsem nemogoča in neverjetna poteza? Se kdo spomni, kakšen uspeh so dosegle ženske iz Liberije, ki so leta 2003 posegle po tem skrajnem orožju, da bi deželo končno rešile državljanske vojne? Ali pa ženske iz Toga, ki so avgusta leta 2012 za teden dni na tak način protestirale zoper predsednika?
