Dežuje. Dežuje. Dežuje. Grozijo poplave in slavnostno odprtje luksuzne restavracije je odpovedano. V restavraciji so se zbrali njen lastnik Janko, njegova žena, od katere se pravkar ločuje, in njegova nova partnerica. Pozneje se jim pridruži še dekle, ki jo je Jankov sin nedavno zapustil, ker odhaja v Ameriko. Jankov oče se medtem v domu upokojencev poslavlja od življenja. Noč, dež in hlad vladajo tudi v njihovih srcih. To je drama o poslavljanju, drama o odhajanju, o zapuščanju znanega, kar je zmeraj boleče in povezano z negotovostjo. Mnogo pripetljajev in izrečenih besed v tej noči je tudi in predvsem smešnih. Glavni junak Janko je melanholičen – in komičen. Je tudi prestrašen – in kot tak vreden pomilovanja. Priča smo pripovedi o človeških slabostih, krhkosti odnosov in nemoči. O strahu pred življenjem in strahu pred spremembami – tako pred neizbežnimi (ločevanje otrok od staršev, staranje, smrt) kot tistimi, za katere se odločamo sami (nova zveza, selitev v tujino). Ivor Martinić se sprašuje, ali imamo pravico do spremembe, čeprav z njo prizadenemo svoje bližnje. Bolečina Martinićevih likov je živa in vseobsegajoča ter seže v srce. Obenem pa vzbuja upanje in vliva moč. Tudi humor in avtohumor.
Ivor Martinić (1984) je eden najprodornejših hrvaških dramatikov mlajše generacije. Zadnja leta živi v Barceloni. Njegove igre uspešno uprizarjajo tudi številna gledališča v Španiji in Južni Ameriki. V MGL sta bili uprizorjeni že dve njegovi besedili: Drama o Mirjani in tistih okrog nje (2005) in Ko je otrok bil otrok (2015). Igra V redu je, dokler umiramo po vrsti je bila krstno uprizorjena v Zagrebškem gledališču mladih septembra 2019.
