Krvava svatba (1933) sicer spada v serijo treh Lorcovih “ruralnih” tragedij (poleg nje še Yerma in Dom Bernarde Alba), ki so bile na slovenskih odrih uprizorjene že večkrat; njihovi protagonisti so nenehno razpeti med utesnjujočimi okviri konvencionalne (vaške, patriarhalne) družbe tedanjega časa in silovitostjo notranjih nagonov (predvsem seveda Erosa), ki jih ženejo v konflikt. S tega vidika je osnovni zaplet Krvave svatbe drastičen (obojestranska strast žene Leonarda, Nevestinega ljubimca, da jo ugrabi na poročni dan, takorekoč s svatbe), njegova izpeljava v Freyevi uprizoritvi pa še posebej intenzivna.
Skozi poglobljen premislek, analizo besedila in luščenje temeljnih, takorekoč arhetipskih situacij in odnosov je dozorela odločitev za “koreodramsko” uprizoritev brez besed, ki pa ostaja nespregledljivo zvesta Lorcovi zgodbi in poetiki ter še posebej mediteranski atmosferi; navdihuje jo tudi pesnikova biografija, predvsem tista faza (dvajseta in začetek tridesetih let tega stoletja), ki je bila zaznamovana s prijatejskim in ustvarjalnim sopotništvom treh velikih španskih umetnikov: poleg Lorce še slikarja Salvadorja Dalíja in filmskega režiserja Luisa Buńuela. V svojem osupljivem, skorajda halucinantnem nizanju “sanjskih” in nedotipljivih odrskih podob ostaja Freyeva Krvava svatba zvesta nadrealističnemu duhu, ki pa je nadgrajen z natančno dramaturško montažo notranjih, a informacijsko bogatih situacij. Ključ Freyeve avtorske poetike pa je tudi tokrat igralec in njegovo “osvobojeno”, pomensko nabito telo.
