»Nič se ne da narediti« so prve besede Godota čakajočih Estragona in Vladimirja, prvih in največjih junakov dramskega nedejanja. Njuna ugotovitev je nekoliko preprostejši sklep Adornove misli, da »je barbarsko pisati poezijo po Auschwitzu«. Sredi preteklega stoletja se je zdelo, kot da je umetnost obupala tako nad človekom in človeštvom kot nad umetnostjo in človečnostjo. Le generacijo prej, v letih okrog prve svetovne vojne, je bilo ravno obratno: umetniki in politiki, sanjači in berači so kipeli ne le od idej, kaj vse se da narediti, temveč tudi od neusahljive želje, da to tudi res storijo. Za svoje prepričanje in svoje družbene cilje so videli oporo v mlačnosti uveljavljene umetnosti, nerazvitosti človekovih potencialov in krivičnosti družbenega reda. Kako je bilo mogoče, da so dobronamerni, pametni in talentirani ljudje, ki so v svojih stremljenjih izhajali iz realnih družbenih izzivov, prišli do rešitev, ki so v četrt stoletja povzročile smrt skoraj sto milijonov (100.000.000) ljudi? Odgovorov je mnogo, noben ni dokončen, dejstvo pa je, da so bili v marsikatero politično gibanje – vsaj v njihove viharne začetke – vpleteni tudi umetniki ali tisti, ki so to želeli postati.
O njih in z njihovimi sredstvi teče Kratki kurz ZAUm. Ter o nas in o sredstvih naših prednikov, ki jih še vedno srečujemo na odrih in v galerijah, v knjigah in glavah.
