Zakaj beležimo sedanjost in jo hranimo za prihodnost? Da bi za nami nekaj ostalo? Da se bomo v prihodnosti, ko nam bo dolgčas, lahko spominjali?
Zakaj tako radi gledamo nazaj, se lotevamo novih in novih retrospekcij? Zaradi prihodnosti?
Vse kaže, da nas brez preteklosti ni in tudi brez prihodnosti ne, ter da tudi večino sedanjosti porabimo zato, da „smo“ v preteklosti ali v prihodnosti.
Uprizoritev Krappov zadnji trak odpira vprašanja časa, človeške ujetosti v njem ter njegove minljivosti. Gre za eno bolj znanih enodejank Samuela Becketta, nastale leta 1957.
Ko je postane ni
Triumf in eksplozija novoveške subjektivitete sta za uprizarjanje potrebovala monumentalna literarna besedila, implozijo in polom te subjektivitete pa je Beckett uspel strniti v kratko, srhljivo besedilo, kjer protagonist Krapp vso nihilistično praznino nesmiselnega bivanja izreče v stavku: »Ni kaj več reči, niti pisniti«. Tako je odgovor na vprašanje, kdo v resnici je Krapp, skrit v novem vprašanju, ki ga skozi uprizarjanje Beckett ponudi gledalcu, namreč: kdo v resnici ni Krapp.
(Denis Poniž)