Teptane pravice in čustva, umor, korupcija so glavne teme črne drame, o kateri je režiser napisal: »V Cankarjevih literarnih delih smo lahko med drugim priča temni plati družbe, ki je polna izkoriščanja, pogoltnosti, zlorabe, sadizma in ostalih oblik nasilja nad sočlovekom, kar bi izkoriščevalska vladajoča kasta najraje pospravila pod prag in vse skupaj skrila za izumetničenim dvoličnim nasmeškom brezosebnega preprodajalca človeških življenj, tako kot to narekuje nečloveški kapitalistični kodeks.«
Zgodovina se ponavlja, tako kot tovrstne zgodbe, zato se uprizoritev SSG ne dogaja v določenem času in prostoru. Vsebina je nespremenjena, njena nova razsežnost pa je kot nočna mora v stilu srhljivih podob na slikah Hieronymusa Boscha. Scena Petre Veber simbolično prikazuje mesto, kjer je emocijska podoba pomembnejša od vizualnega opisa. Kostumi Sanje Grgić pa poudarjajo podtekst, saj razkrivajo večplastno naravo likov. »Kot filmski režiser izhajam iz bolj direktnega vizualnega pristopa. Ne maram igralcev na prazni sceni, kjer si morajo gledalci in igralci predstavljati stvari, ki jih dejansko ni na odru. Zato so mi scena, kostum, maska, luč in koreografija izjemno pomembni dejavniki,« je povedal Gorkič, ki je iskal združitev dveh govoric in poklicnih izkušenj tudi na igralskem področju: »Želim si igralce iz mesa in krvi, nočem govorečih lutk na rampi. V določenih prizorih morajo igralci preko koreografije skrbeti za montažo in kadriranje, v smislu plan-kontraplan, kot da bi šlo za film, ampak v živo.« Celotno zgodbo uokvirja glasba, s katero je skladatelj Sašo Kalan ustvaril abstraktno ambientalno kuliso, ki dodatno opremlja zgodbo še z zvočnimi efekti bolj kot z konvencionalnimi melodijami. Koreografske gibe pa podpisuje Jana Menger, ki z gibom dopolnjuje nenapisano / neizrečeno ozadje zgodbe.
