Kos plastike

Kos plastike je nova igra uglednega in gledalcem dobro znanega mladega avtorja Mariusa von Mayenburga. Gre za duhovit, a obenem ostro posmehljiv dramski portret tistega dela evropske populacije, ki se (za razliko od številnih drugih prebivalcev stare celine) koplje v malomeščanskem izobilju, istočasno pa tone v pomanjkanju občutka za vse, kar je avtentično, spontano, etično, sočutno, predvsem pa – logično. Ulrike in Michael veljata za čudovit zakonski par, vse je vzorno in zavidanja vredno. A od domnevne preobilice dela sta popolnoma izčrpana, ves čas odsotna. Njun sin pa je medtem sam doma. Prejšnjo hišno pomočnico so odpustili, ker je imela rahel poljski naglas, to pa bi utegnilo škodovati jezikovnemu razvoju odraščajočega Vincenta. Denarja je pri hiši veliko, medsebojnega potrpljenja pa bolj malo. Čas je, da najamejo novo hišno pomočnico. Pojavi se Jessica, lepa je in zelo tiha. Čistila bo, prala, kuhala in skrbela za otroka. Kot rečeno, Jessica je živo nasprotje svojih novih delodajalcev. Zelo pozorno opazuje, a večinoma molči. Za nekakšen red je torej formalno poskrbljeno in občutek imamo, da se bo v razkošno stanovanje naselila harmonija. A ni tako. Jessicina »drugačnost« sproži vrsto nenavadnih reakcij, izpovedi, obračunov, spoznanj. Kako to? Nemogoče je tudi presoditi, ali je preobrazba, ki jo ob pogledu na Jessico doživi družinski prijatelj, alternativni umetnik Halupa, posledica njegovega osebnega zloma ali je del vsebinsko zavezujočega umetniškega projekta. Pred našimi očmi se v prah sesipajo umetno vzdrževane manire, prikrojene resnice in domnevno čvrsti značaji … Kdo je Jessica? Od kod prihaja? Kaj jim je storila? Oziroma: kaj bodo oni storili njej?