Lucy Kirkwood se uvršča v sam vrh sodobne svetovne dramatike. V igri Komarji izpostavi intrigantno bojišče med skrajnimi protipoli človeških usod in resnic. V središču dogajanja sta sestri Alice in Jenny. Alice je vrhunska znanstvenica na pragu zgodovinskega odkritja in svojemu delu posveča ves svoj čas, energijo in talent. Jenny je obremenjena z izgubo, skrbjo za dementno mater in neskončnim nizom teorij zarote. Tej dinamiki se pridružujejo še člani njune družine in sopotniki, vsak od njih poudarjeno nemočen, a s krčevito slo po življenju. Tako Jenny kot Alice sta na simbolni ravni metafora za svet, v katerem živimo. Svet (v svoj prav) prepričanih posameznikov, ki ne zmorejo prisluhniti.
Kirkwood fizike delcev ne razlaga. Higgsov bozon je v drami le ozadje, pred katerim živijo ljudje, ki se imajo radi in se ne znajo sporazumeti. Komarji tako niso drama o znanosti, ampak drama o trkih, pa naj gre za delce, svetovne nazore ali čustva. So drama o tem, kako ljudje drug ob drugem govorijo v različnih jezikih resničnosti. Naslov drame razloži Henri, Alicein partner, ki je entomolog pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Komarji ubijejo več ljudi kot katera koli druga žival. So drobni, nepomembni, nadležni, pa vendar smrtonosni. In so prenašalci: sami ne povzročajo bolezni, ampak jo prenašajo od gostitelja do gostitelja. Dezinformacije delujejo enako. Jenny ni izvor prepričanja, da so cepiva nevarna. Je gostitelj, ki ga je ta ideja okužila. Jenny ni preprosta. Prebira študije, argumentira, celo razlaga. Ko Henri omeni Higgsov bozon, mu odvrne: »Vseeno je to samo hipoteza! Njihove ideje niso delovale, pa so si pač izmislili še en delec, da bi rešili problem.« Njena samozavest ne izvira le iz nevednosti, ampak iz pogoste človeške zmote: prepričanja, da kompleksne pojave razumemo veliko bolje, kot jih v resnici. Če bi jo kdo prosil, naj omenjeni mehanizem dejansko razloži korak za korakom, bi samozavest hitro popustila.
Sašo Dolenc, Zakaj resnica ne zadostuje (odlomek)
