Le kdo ga ne pozna? Ob njegovih dogodivščinah, ki so izšle najprej v pisani besedi in bile pozneje kar trikrat prenesene na filmski trak, so odraščale številne generacije otrok, ki so v fantiču s prepoznavnim klobukom in pastirsko palico prepoznavale iznajdljivega vrstnika, skupaj z njim trepetale pred hudobnim divjim lovcem Bedancem, se smejale strahopetnemu Rožletu in skupaj s slepo Mojco verjele v zdravilno moč čudodelne rože. Kekec je s svojim življenjskim optimizmom postal junak, morda edini med slovenskimi literarnimi junaki, ki še ni izgubil pristnega navdušenja nad življenjem.
In kdo je Kekec danes? Je junak brez pametnega telefona in dostopa do svetovnega spleta še lahko vzor mladim? Tudi na to je ob skorajšnji 100-letnici prve objave Kekca poskusila odgovoriti uprizoritev koprskega gledališča, ki si za vsebinski okvir jemlje tri Kekčeve prigode (Kekec in Prisank, Kekec in Pehta, Kekec in Bedanec) in jih mestoma tudi reinterpretira. Ravno dovolj in ravno prav, da odgovori tudi na vprašanje, zakaj komu včasih rečemo: »Ti si pa en tak kekec!«
