Navidezne možnosti tiho ubijajo. Posameznika napravijo pasivnega, spremenijo ga v tehnično sestavino (u)stroja. Lansirane možnosti človeka odtujijo od vsega, kar je zunaj ponudbe. Neobčutljiv postane na tem večnem partiju, kjer se nihče več ne počuti dobro. Katalonec je menda pravočasno pobegnil, če je sploh še živ. Ampak to niti ni pomembno. Ko namreč ozavestimo lastno vrtenje v krogu, se zmeraj porodi zamisel bega. Družba pa beg razume kot poraz, o katerem se ni prav pametno izrekati na glas.
Živimo v dobi svetovnega spleta; plavamo v neskončnem oceanu subjektivnih, interesnih, podtaknjenih informacij, ki omejujejo izbiro. Možnosti je sicer preveč, a nobena ne ponuja vsega, kar potrebujemo. Zato razkazujemo, kar nam pade na pamet, na kar samo za hip pomislimo … Ne pripovedujemo zgodb, prikazujemo kontinuirano stanje, preobloženo z informacijami. Tudi liki v predstavi niso dramski, dopuščajo pa, da se drama dogaja nekje drugje.
Avtorski projekt Katalonec, duhovita, avtentična in mladostno lucidna predstava, v kateri "igralci ne igrajo", kot pravi avtor in režiser, obravnava predvsem nerazumevanje razlogov za beg. Ali bežimo od samih sebe? Ali pa prav z begom ohranjamo identiteto? Temo umešča v študentsko stanovanje, v katerem je čas izgubil svoj pomen, kjer so problemi spregledani, neki nevidni prisotni pa ustvarjajo atmosfero večne lahkotne zabave. Kritiki projekt označujejo kot politični teaterin navajajo izjavo enega od eskapističnih likov, ki se iskreno pritožuje: "Ljudje dragi, kaj vi veste, da meni ni nihče umrl v vojni."