Uveljavljeni avstralski dramatik Andrew Bovell v slovenskem gledališkem prostoru ni neznan. Pred nekaj leti so v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili njegovo igro Samba lantana. Medtem ko je ta vsebovala prvine kriminalke, pa je Kar vem, da je res ganljiva in poetična ter tudi duhovita in pronicljiva družinska drama.
Dogajanje je postavljeno v skromno družinsko hišo z vrtom v predmestju Adelajda in se odvije v enem letu. Bob in Fran sta vse življenje trdo garala, da bi si njuni štirje otroci lahko privoščili več, kot sta si sama. Bovell z imenitnimi portreti vseh šestih protagonistov ter v izbrušenih dialogih in pretresljivih monologih prikaže vse mehanizme družinskega in zakonskega življenja. Skozi štiri letne čase, ki so prispodoba za življenjski ciklus, spremljamo štiri odrasle otroke, ki se vsak s svojimi težavami še vedno vračajo domov. Spremljamo družinsko dinamiko Priceovih, ki ni ravno harmonična. Ne manjka prepirov, manjših in večjih zamer, hkrati pa je ves čas čutiti njihovo povezanost. Opazujemo Boba in Fran, ki se jima krči srce ob stiskah otrok, v katere sta upala in zanje ljubeznivo skrbela, zdaj pa spoznavata, da jim ne bosta mogla prihraniti vseh bolečin na tem svetu. Obenem se ob soočenju s staranjem spopadata tudi z lastnimi strahovi. Kar vem, da je res je igra, ki ničesar ne olepšuje. Govori o odgovornosti in svobodi ter postavlja vprašanje, ali je mogoče ljubiti preveč.
Če predpostavimo, da so za vzpostavitev družine značilni skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija, lahko opazimo, da Bovell te tri temelje zamaje s silo potresa. Zakaj odhod otrok ni le del procesa osamosvajanja? Kateri dejavniki vplivajo na srečnost ali nesrečnost potomcev? Skrivnosti življenja so v podrobnostih znotraj velikega prostora sveta.
Prva slovenska uprizoritev
