Kandid, komična opereta v dveh dejanjih skladatelja Leonarda Bernsteina, je napisana po Voltairovi noveli Kandid ali optimizem. Voltaire se v svoji noveli z veliko mero ironije postavi po robu filozofski teoriji Gottfrieda Wilhelma von Leibniza, ki razlaga nauk o optimizmu, v skadu s katerim, naj bi živeli v “najboljšem vseh možnih svetov”. Nahajamo se okoli leta 1750, v predrevolucionarni dobi in ostra reakcija razsvetljenskega filozofa nad zastarelo teorijo optimizma je več kot pričakovana. Če je vse, kar obstaja, v najlepšem redu, kako torej upravičiti uničujoč potres leta 1755 v Lizboni, ki je ubil več kot deset tisoč prebivalcev ali strahote krščanske inkvizicije?
Bernstein se pridružuje Voltairovi satiri in napiše veliko uspešnico, ki je prvič uprizorjena leta 1956 in vse do današnjih časov doživi neizmerno veliko verzij in predelav za gledališke odre po vsem svetu. Velika uspešnica je postala v spremenjenih političnih okoliščinah sedemdesetih let, ko sta se naivnost Kandidovega optimizma ter preizpraševanje tradicij religije in oblasti ustrezneje umestila v živahnejšo dinamiko ameriških družbenih gibanj.
Kandid in ostali junaki operete naivno verjamejo filozofiji optimizma učitelja Panglossa. Kmalu pa spoznajo, da je svet poln grozot, kot so vojne in naravne katastrofe. V drugem delu operete v zgodbo vstopi najbolj nesrečni človek na svetu, Martin, ki zagovarja teorijo pesimizma in je popolno nasprotje Panglossu. Kandid na koncu spozna, da življenje ni ne dobro, ne slabo. Nobene filozofije ne potrebuje več, osreči ga lahko le delo.
