Vznemirljiva sestavljanka, ki nastaja na križišču prekršenih pravil in intimnih spominov.
Vozniki se moramo držati cestno prometnih predpisov. Brez upoštevanja pravil nihče ne bi prišel dlje, kot do prvega ovinka. Ampak kako se naučiš vožnje skozi življenje, ki bi sicer morala potekati po številnih predpisih, moralno-etičnih kompasih ali vsaj po zapisanih prepovedih, če je v resnici edino pravilo v praksi: poskrbi zase, znajdi se in preživi. Kako se otrok, na primer enajstletna Tamala počuti, ko prvič vstopi v kaotičen svet odraslih oziroma za kratek čas prevzame krmilo avtomobila na krilu strica Matiča?
Besedilo Kako sem se naučila voziti ameriške dramatičarke Paule Vogel (1951) je nastalo leta 1997 in avtorici prineslo Pulitzerjevo nagrado ter številne uprizoritve po vsem svetu. Drama z občutljivo inteligenco osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj, hkrati pa avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab.
Drama, ki nastaja na križišču prekršenih pravil, sega globoko v intimne spomine danes odrasle ženske, ki je svoj vzdevek, kot veleva njihova družinska tradicija, dobila po spolnem organu (Tamala ali angleško Li’l Bit – »little bit« ali »samo nekaj majhnega«). V trenutku, ko se je njeno otroško telo začelo spreminjati, se je zunanji svet nemudoma odzval na njeno metamorfozo – povečane prsi so, kot pravi sama, klicale nasprotni spol kot Sirene Argonavte. In nato ključen trenutek usodne »ure vožnje« v naročju strica Matiča, ki je kot britev zarezal v življenje Tamale. »To je bil zadnji dan, ko sem živela v svojem telesu,« pravi.
Vsaka družina je čudna na svoj način. Če dobiš vzdevek po velikosti svojega organa, se nekako ne zdi preveč čudno, da se na družinskih srečanjih zbadljivo pogovarjajo o vseh mogočih seksualno obarvanih temah, brezsramno pripovedujejo začinjene družinske anekdote ter najstnika nenehno spravljajo v zadrego. Lahko bi bili samo še ena odštekana družina odprta tako za črn humor kot za bizarne vzgojne nasvete, katere protiutež bi bil prijazen in razumevajoč striček s posluhom za najstniške stiske in težave. Pa niso.
Uprizoritev je režiral Nejc Gazvoda (1985), večkrat nagrajeni filmski in gledališki režiser, scenarist, pisatelj in dramatik, ki velja za enega najprepoznavnejših glasov svoje generacije. Ob snovanju projekta je zapisal: »Kar je pri tej drami izjemno, je to, da ne vpije z odra, da je spolno nasilje zločin. To vemo, ker lahko to preberemo v zakoniku. Ravno tako ne zapade v past moraliziranja ali demoniziranja Matiča, pa tudi ne v nasilno empatijo do nekoga, ki je očitno izjemno problematičen posameznik. Drama je kot zelo pomemben element v njej – kot vožnja, včasih zasanjana, včasih bliskovita – na robu trka. Tamala, prekrasno ustvarjena junakinja, kljub travmi na koncu najde izhod, pa čeprav le v tem, da se odpelje neznano kam in ohrani tiste spomine kot smerokaze, ki ji na tej poti pomagajo.«
