Kako biti smrtnik

Igra robustnega, vendar pretanjenega in občutljivega humorja, razpoke seksualnosti in zanikanje tabujev. Telesa štirih plesalcev so izložba njihovih notranjih zgodovin. Pogajanje med nebesi in zemljo ter zmagoslavje prozaične urbane realnosti. Predstava je unikatna priredba Lisztove Faustove simfonije v treh stavkih - vsak od njih je posvečen enem od junakov pesnitve: Faustu, Marjetici in Mefistu - ki velja za vrhunec skladateljevega simfoničnega ustvarjanja.

"Predstava, polna nepričakovanih utrinkov nežnosti; ples, kjer je celota večja od seštevka posameznih (telesnih) delov". (Donald Hutera, Spring Forward)
 
HODWORKS je leta 2007 ustanovila Adrienn Hód. Skupina, ki ima stalno zasedbo, k sodelovanju redno vabi umetnike z različnih področij. Delo skupine temelji na metodi, ki jo je razvila Hódova in ki je usmerjena na ustvarjanje novih oblik in dramaturških načel. Hodworks ustvarja tako akcije, posebej prirejene za določeno lokacijo, kot tudi plesne predstave, namenjene predstavitvam v gledališčih. Skupino Hodworks smo v Španskih borcih že videli septembra 2012 s predstavo Basse dance (v okviru otvoritve nove sezone).

Madžarska koreografinja ADRIENN HÓD, ki je bila v zadnjih petih letih kar štirikrat nominirana za nagrado Rudolfa Labana, je znana po svojem radikalnemu pristopu k telesu, prostoru, uporabi eksperimentalne glasbe in vzajemnih povezavah med njimi, vključno z občinstvom. Leta 1993 je diplomirala na Budimpeštanski plesni šoli in premore formalno izobrazbo s širokega polja gibalnih stilov in gledaliških pristopov, kar ji omogoča osredotočanje na plesalce ter dekonstrukcijo in rekonstrukcijo lastnih gibov. Poleg ustvarjanja lastnih koreografij uči sodobne plesne tehnike, improvizacijo in kompozicijo, od leta 2005 je redna predavateljica na Plesni akademiji v Budimpešti, kot plesalka pa sodeluje v delih Márte Ladjánszki.

Kot koreografinja nenehno raziskuje nove vidike in neskončno raznolikost načinov, kako se telo lahko giba na odru, ter neposrednih vtisov, ki jih ti zbujajo v občinstvu. Hódova prevrača ter nenehno reinterpretira to, kar vidi v obdobju vaj. Njena dela skušajo iz plesalcev »izvleči« to, kar se v njih zares dogaja, ter slednje povezati z občinstvom, pogosto igrivo in s samonanašalnim humorjem. Svoja dela rada uprizarja v prostorih brez scenografije. »Minimalizem do konca,« kot temu pravi sama: »Telesa in glasovi lahko napolnijo vsak prostor. Pritegne me čisti nič. Praznina je zame navdih, ki vzdraži mojega duha.«