Zahtevamo odgovore o koncu, o začetku, o smislu, se sklicujemo na občutek nepomembnosti, kričimo ter cepetamo, ker nas noben ne sliši, ker imamo problem. Le tega lahko unovčimo ali potešimo s slastnim okusom. Kot otrok na hitro in brez truda. Vsi živimo v svojih svetovih oz. svetovih, za katere mislimo, da so naši. V njih se kljub temu da smo preskrbljeni počutimo razdvojeno, žalostno, se izgovarjamo na lenobo ter zmedenost in naredimo vse, da bi našli sorodno dušo in na koncu smo zopet na začetku, saj nismo pogledali ven iz svojega navideznega udobja ... Zakaj? Mogoče zato, ker nas je strah, mogoče zato, ker ne znamo ali pa smo zgolj produkt sebičnega družbenega mehanizma, za katerega vemo, da ga ne moremo ali nočemo premagati. Smo nepopolni in tako neznosno želimo biti popolni, zato nam nasvet še kako pride prav. A se nas dotakne? Ne, ker jih slišimo vsaj tisoč različnih. Zaženemo se v fitnes centre, hrano, glasbo, fantazije, skratka ohranjamo lik pričakovanega mladostnika, ki trpi zaradi neštetih odvisnosti, ki ima takoj že pripravljen načrt za prihodnost, vendar v tem njegovem svetu ni nobenega prostora za druge.
In tragikomičnost vsega je, da ostajamo ujetniki, sužnji samega sebe in sistema na eni strani, zamegljeni z iskanjem nečesa, kar je in ni, kar imamo in nimamo, kar smo in nismo. Da smo že v osnovi zgrešili iskanje, nas opozarjata sredinec in kazalec, zato si nedvomno ostajamo naivno tuji.
Gimnazijski gledališči Gimnazije Šentvid in 9. Gimnazije Beograd sta trajno izmenjavo na področju gledališkega ustvarjanja pričeli utrjevati od l. 2013. Izmenjava izkušenj, pogledov in sodelovanje tako med mentorji kot mladimi predstavlja svojevrsten gledališki inkubator, v katerem nastaja gledališče po meri najstnikov.