Julij Cezar

Julij Cezar, tragedija o umoru velikega rimskega vojskovodje, ki jo je William Shakespeare napisal na podlagi Plutarhovih Vzporednih življenjepisov tik pred letom 1600, je v marsičem posebna igra. Ne le, da nima zgolj enega tragičnega junaka, za naslovni lik bi lahko celo trdili, da si zaradi svoje arogance in občutka lastne vsemogočnosti smrt tudi zasluži. Cezar se v tej dramski različici namreč že očitno nagiba od zvestobe republiki k želji po popolni vrhovni oblasti. Ne povsem drugače je z njegovimi zarotniki, senatorji – med katerimi je najbolj izpostavljen njegov prijatelj (po nekaterih virih tudi nezakonski sin) Brut. Brutova intimna drama je odločitev med prijateljstvom, ki ga goji do Julija Cezarja, in zvestobo ideji republike. Edini med zarotniki je, ki ga v umor nista gnala ne pohlep ne osebna zamera. Vendar se pokaže, da je Brut – morda prav zaradi svoje zaupljivosti in naivnosti, ki ju izrabi maščevalni Kasij – napravil nekaj usodnih političnih napak, med katerimi je bila gotovo največja ta, da je pustil živeti Marka Antonija, Cezarjevega zaupnika. Še več, dovolil mu je nagovoriti rimsko ljudstvo ob Cezarjevem truplu. Prav tu pa nastopi nepričakovano – na videz nenevarni Mark Antonij z bleščečo retorično spretnostjo preobrne mišljenje in čustvovanje rimske drhali, tako da morajo zarotniki na vrat na nos zbežati iz mesta. Njihov poraz na bojnem polju je samo še vprašanje časa, pred vrati pa že čaka novi cesar … Vera v moč besede, posrečen skupinski portret rimskih meščanov kot topoglave in nezanesljive, vendar živopisne množice, velika intimna zgodba o prevaranem prijateljstvu in občutku osebne krivde ter izgube idealov pod obnebjem zgodovine so gotovo le nekatere od tem, ki osvetlijo to vladarsko zgodovinsko žaloigro v sodobni luči.