jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Besedilo Simone Semenič je izjemna komedija, prava besedilna bravura, ki se po eni strani igra z žanrom komedije s tem, da preizprašuje meje komičnega, po drugi strani pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere. Že v »napotkih za uprizoritev« avtorica neizprosno zahteva redukcijo kakršnihkoli kompromisov, zato ne preseneča, da so nekateri umetniški vodje slovenskih gledališč to besedilo zavrnili: »V kolikor imajo igralke in igralci kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru, naj ne sodelujejo pri uprizarjanju tega besedila«. Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času (šestdeseta leta prejšnjega stoletja) in o manifestacijah temeljne slovenske ideološke razklanosti (klerikalni in liberalni pol) v Vipavski dolini. A bolj se zadeva razpleta, bolj postaja igra portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo v svoji intenziteti nenehno prehaja med časi in kraji in je v tem smislu celo bolj podobno filmskemu scenariju. jerebiko..., prepolno strasti, ideoloških razprtij, opravljanja in seksa, uprizarjamo kot (nemi in slepi) črno-beli film s podnapisi, kar gledalcem pušča neslutene domišljijske možnosti.Filmska in metagledališka govorica sta podlagi za neke vrste ambientalno filmsko postavitev. Besedilo je uprizorjeno kot (nemi) film s podnapisi.