Eden najznamenitejših sodobnih evropskih romanopiscev Milan Kundera je napisal igro Jakob in njegov gospodar v času po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, ko zaradi svojih političnih stališč ni mogel objavljati. Na vabilo gledališča, da pod tujim imenom napiše priredbo Idiota F. M. Dostojevskega, se je odzval z adaptacijo ali bolje s svojo gledališko verzijo romana znamenitega francoskega prosvetljenca Denisa Diderota (1722‒1787) Fatalist Jacques in njegov gospodar.
Kundera v predgovoru k igri navaja vrsto razlogov za svojo odločitev, predvsem pa, da je v nenavadnem Diderotovem romanu v zgoščeni obliki našel bistvene postavke sodobne zahodne misli: inteligenco, humor in domišljijo. Razum in dvom, igrivost, relativnost vsega človeškega bistveno opredeljujejo zahodnega duha v njegovem iskanju modrosti in lepote. Obenem ga je pri Diderotu očarala sama pripovedna tehnika, v kateri avtor povzema irsko-angleškega pisca Laurencea Sterna (1713‒1768) in deloma celo vključuje njegov roman v pismih Tristram Shandy. Tako Sternov kot Diderotov pripovedni postopek sta bila v svojem času nova in nenavadna. Kundera ga razvija v drugem žanru: njegova osrednja junaka se ves čas »samonanašalno« sprašujeta, ali sta sploh dobro »zamišljena« in predvsem ali sta sama kriva za svojo usodo ali pa je vse zapisano nekje zgoraj, v nekem širšem in večjem načrtu. Vsi liki po vrsti pa poskušajo povedati svoje v glavnem ljubezenske zgodbe, skačejo drug drugemu v besedo, vdirajo drug drugemu v zgodbo in doživljajo ljubezenski zanos, telesno strast, varajo in so žrtve prevar, spletkarijo in se maščujejo, nazadnje pa so kaznovani za svoje (in tuje) napake. In vendarle so pri Kunderi tudi odrešeni, saj gre navsezadnje samo za teater, v katerem je bistveno spoznanje, da mora človek, srečen ali nesrečen, zmeraj naprej, pa četudi ne ve, v katero smer se podaja.
Zaradi številnih potujevalnih postopkov, naracije, ki prehaja v dejanje in spet nazaj v pripoved, likov, ki vstopajo v svoje in tuje zgodbe in svobodno izstopajo iz svojih vlog ali pa glede na situacijo prevzemajo druge, ta izrazito postmodernistično napisana igra danes zveni presenetljivo sveže in duhovito, lahko bi rekli celo »postdramsko«. Seveda pa še zmeraj lahko razberemo v njej tudi kritiko režima, v katerem je nastala: problem izdaje, prevlade slabih pesnikov, pisanja zgodovine na novo, odtujenosti, življenja z zamašenimi usti, uporabe pavšalnih floskul itd., vse to so bodice, ki v pol stoletja od nastanka igre žal niso otopele.
- Darja Dominkuš
Protagonista drame Jacques (Branko Šturbej) in Jacquesov gospodar (Timon Šturbej) potujeta po prostranem, odprtem svetu, prepredenim z zgodbami, ki si jih pripovedujeta in z zgodbami likov, ki jih srečujeta na svoji poti. Ob tem se ves čas sprašujeta kdo sta, kam potujeta, ali je odgovornost oziroma krivda za lastno »usodo« njuna ali je določena nekje zgoraj, v nekem širšem, večjem načrtu. Vsi dramski liki poskušajo izpovedati svoje zgodbe, skačejo drug drugemu v besedo, vdirajo drug drugemu v zgodbo in doživljajo ljubezenski zanos, telesno strast, varajo in so žrtve prevar, spletkarijo in se maščujejo, nazadnje pa so kaznovani za svoje (in tuje) napake ... Ujeta v brezčasnost, sta Jacques in Jacquesov gospodar pričevalca hitrosti, s katero človeštvo drvi skozi čas in s tem živa pričevalca večnosti rojevanja novih zgodb, novih popotnikov, novih avtorjev, novih dogodkov, ki pa v seštevku težko odtehtajo neusmerjenost sveta.
