Veliko vsega je imel po glavi. Glava polna misli, črepinj grenkega okusa. “Posladkaj si” so mu rekli, a je kot običajno rad preslišal. Najraje je predse stavil zid, da bi lahko glava vanj rila in zarila tako globoko, da bi na drugo stran prebili rogi.
Veliko vsega je imel na grbi, misli krhkega značaja in dobrega namena. “Usedi se z nami” so mu rekli, ampak že je hitel naprej, visoko med oblake, rože vohat. Rad je imel oblake, čeravno so ga pripisovali zemlji. Znal je brisati mejo med obema.
Veliko vsega je imel pod seboj, obilo dolgih vrvi prepolnih vozlov življenja. Boril se je vedno rad, kar tako, zaradi boja. Boja in zmage. Ob tem se je počutil živo, predano, samosvoje. Čakanje je raje prepuščal drugim. Konec bo vselej prišel, čemu nanj čakati?
Ljubil je rdečo, a se vanjo ni rad oblekel.
Indultado v španskem jeziku pomeni pomilostiti, oprostiti. Plesni solo Indultado je plod gibalne raziskave poguma, bojevitosti, neomajnosti, odločnosti, napada in obrambe. Navdih išče v španskem borilnem biku, kateri s primerljivimi lastnostmi v bikoborbah prepriča do točke, ko mu je poklonjena nedotakljiva imuniteta. Postane indultado. Vrnejo ga zelenim pašnikom, da lahko potomstvu prenaša svoj značaj.
Indultado ni plesni solo o biku, temveč nosi sporočilo človeka, bitja, ki se pogumno in neumorno prebija skozi življenje. Pozna upornost, delavnost in ljubi življenje.