Dramatizacija romana.
Knez Miškin, naiven, sočuten in – kot se zdi – po značaju skoraj nenaravno dober, se iz Švice, kjer se je zadnja leta zdravil zaradi epilepsije, vrača v rusko družbo aristokratov in bogatih trgovcev. Na vlaku spozna Rogožina, ki je ravnokar podedoval velikansko premoženje. Rogožin je s svojo impulzivnostjo, koleričnim temperamentom in egoizmom pravo psihološko nasprotje Miškina. S podedovanim denarjem namerava osvojiti Nastasjo Filipovno, slovito peterburško lepotico, v katero je obsesivno zaljubljen in ki je že nekaj časa fatalna, nevarna, neulovljiva figura peterburškega družabnega življenja. Nastasja je ženska, ki v svoji okolici vzbuja tako fascinacijo kot tudi strah in prezir. Pri daljni sorodnici, generalici Jepančini, Miškin spozna najmlajšo hčer Jepančinov, lepo Aglajo, ki kot dvajsetletna šele vstopa v družabno življenje …
V vsebinskem jedru pripovedi je predvsem intenziven psihološki spopad med karakterno povsem različnimi liki: Miškinom, Rogožinom, Nastasjo in Aglajo.
Za današnji čas še posebej pomembno pa je vprašanje, ki si ga Dostojevski zastavlja domala ves čas:
Ali obstaja dober človek? Ali lahko dobro v človeku preživi? Ali zmore posameznik obvladati svoj preživetveni nagon in samoohranitvene mehanizme podrediti etičnemu idealu, družbeno odgovorni drži in empatičnemu pogledu na svet …?
Svojega protagonista – nekakšnega božjega norčka, od socialne konvencije odtujenega in neomadeževanega večnega otroka – vrže v razklano družbo, ki je brez sleherne moralne avtoritete, v čas prebujajočega se kapitalizma, v čas povzpetniških in strogo preračunanih medsebojnih odnosov, individualnih travm in idejnega nihilizma, v čas vsebinske izpraznjenosti in fragmentarnosti. Miškin s svojo neposrednostjo, nehoteno brezbrižnostjo do obstoječih družbenih zakonitosti in skrajno iskrenostjo zmore vsaj za trenutek v vsakem posamezniku obuditi nekaj davno izgubljenega, skorajda nepojmljivega in hkrati sublimnega. Neomadeževano čist pogled. Žar, s katerim zre v svet otrok …
