Pravljični balet v dveh dejanjih po zgodbi Hrestač in mišji kralj E. T. A. Hoffmanna.
Zadnji balet Petra Iljiča Čajkovskega (1840-1893), Hrestač, velja od šestdesetih let 20. stoletja za enega najbolj priljubljenih baletov sploh. Razloge za njegovo priljubljenost kaže iskati v dejstvu, da sta tematika in slikovita glasba uglašeni s pravljičnim razpoloženjem božičnega časa in zime. Balet v prvih petdesetih letih po nastanku ni doživel uspeha, ki ga je deležen danes. Širšemu občinstvu je odkrila pravo vrednost dela šele slikovita, duhovita in intimna produkcija znamenitega koreografa Georgea Balanchina. In v rokah izjemnih sodobnih koreografov, kot je denimo svetovno priznani kanadski koreograf David Nixon, se v vsej svoji lepoti razpre tudi današnjemu človeku – naj bo otrokom ali pa odraslim, ki znajo sem in tja še prebuditi otroka v sebi.
Zgodba govori o pripetljajih na božični večer, ko otroci nestrpno pričakujejo obdarovanja. Božična darilca pletejo v otroški domišljiji svojo lastno zgodbo: jekleni vojak Hrestač oživi deklico Claro, ki jo reši pred napadalno vojsko mišk, in se nato prelevi v princa ter jo popelje na razkošni božični ples. Usoda deklice – ali je princ plod njenih sanj ali pa je pravljični razplet morda resničen – je zaupana snovalcu predstave in navsezadnje tudi domišljiji gledalca.
