Hlapci predstavljajo nesporni vrh Cankarjeve dramatike, njihova ideja pa vse do danes »žal« ni izgubila svoje za slovenski narod boleče aktualnosti. Cankarjevi Hlapci so bili in ostajajo najradikalnejši in najlucidnejši prikaz stanja duha slovenskega naroda, ki sto let po nastanku drame ostaja pravzaprav identičen, kot je bil ob nastanku drame. Cankar je za osrednjega »junaka« resda izbral učiteljstvo, vendar je več kot očitno, da je želel opozoriti predvsem na problem obče družbe, ki temelji na nenačelnosti in na konformistični miselnosti. Kot je poudaril tudi sam (»Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer.«), je hotel prikazati vso bedo političnih razmer, in to skozi intimno dramo nekonformističnega učitelja Jermana v njegovem »boju« z oblastjo ter ob natančni diagnozi hlapčevske narave slovenskega naroda.
Kakšno je torej danes, natanko sto let od nastanka Hlapcev, razmerje med Gospodarjem in Hlapcem? Se je slovenska pot učlovečenja od Hlapcev, prek Herojev do Ljudi končno le zaključila pri narodovem »učlovečenju« ali bi naslov Pirjevčevega eseja Hlapci Heroji Ljudje danes zazvenel bolj kot Hlapci Heroji Drhal?
Projekt Hlapci v režiji Matjaža Bergerja se sooča z večno živim razmerjem med Gospodarjem in Hlapcem ter ga osvetli z različnih vidikov, ob pomoči sodobnega filozofskega diskurza, pa tudi neizogibnih filozofskih referenc.
