Dekliški horor.
Molitev za (od)rešitev.
Avtorski projekt Hiša Marije Pomočnice Cankarjevo besedilo vzame za izhodišče in ga pretvori v manifest deklištva.
V središču uprizoritve je skupnost najstnic, ki so zaprte v hiralnico, ustanovo, v kateri naj bi dočakale svojo smrt. Vendar to čakanje ni pasivno, ni prazno. Polnijo ga vsakodnevni rituali, spomini na najzgodnejše travmatično otroštvo, hkrati pa tudi veselo skupno igranje in preigravanje različnih vlog. V prehodni, liminalni ustanovi postane liminalnost deklištva še bolj očitna. Deklištvo je ujeto v past, razpeto je med otroštvom in odraslostjo. Stoji na pragu med naivnostjo in odgovornostjo, med nedolžnim in bolj realnim pogledom na svet. In vendar je to le pol resnice: otroštvo ni nikoli popolnoma nedolžno ali svobodno.
Otroštvo se v predstavi ne razpira zgolj kot prostor idealov, temveč kot prostor, ki ga najmočneje določajo odrasli. Stik z njimi je redko ljubeč in nežen, saj predvsem rojeva travme, ki jih dekleta v začasni skupnosti sestrstva skupaj predelujejo. S tem se poleg odraščanja njihovih teles razvija tudi njihovo samozavedanje in sposobnost za bližino, zaupanje in upor. Uprizoritev njihove notranje svetove riše z izrazito ekspresionističnimi in simbolističnimi principi, s sodobnimi gledališkimi postopki jih pretvarja v žive podobe, ki se rojevajo iz realnega in prehajajo v grozljivo. In vendar v tem niso nikoli same, druga za drugo skrbijo in si pomagajo.
V takšni skupnosti posebno mesto zavzemajo tudi liki, ki vanjo niso direktno vključeni: sestra Cecilija, ki za dekleta skrbi, vzpostavlja rutino in predstavlja edino prisotno materinsko figuro, ter Jezus Kristus, ki se iz kipca na steni prelevi v prijatelja deklet, s katerim se lahko igrajo, pogovarjajo, se vanj zaljubijo.
Hiša Marije Pomočnice deklištva ne razume kot simptom časa, temveč kot pokrajino, ki se razteza čez stoletja – prostor, kjer kljub nasilju in minljivosti vztrajajo življenje, upanje in emancipacija.
