Grom je osebna iniciacija v novo obdobje. Zajema niz vstajenj, potrebnih za luščenje starih in ustaljenih plasti ter materializacijo v nekaj povsem novega in neznanega. Transformacije avtorja se v predstavi občasno kažejo kot nežna prebujanja, drugič pa kot nenadne in boleče nočne more. Vsaka izkušnja predstavlja bistveno fuzijo spomina in nostalgije. V svojem izhodišču predstava spominja na osebni ritual, v katerega so gledalci povabljeni, da vstopijo, ga opazujejo in postanejo del njega.
Glavni fokus pri Novakovem plesnem opusu je v samem izvoru plesa, njegovi telesnosti in njegovem motivu. Raziskovanje izvora plesa je ustvarilo fascinacijo nad sodobno telesnostjo in tem kar avtor dojema kot telesno izkušnjo svojih slovanskih prednikov. Umetnik črpa navdih iz starih predkrščanskih slovenskih obredov, prepojenih z idejami smrti, pokopa, vstajenja in ponovne iniciacije. Ena od glavnih inspiracij za solo je ritual kurentovanja, kot eden temeljnih slovenskih še obstoječih ritualov, ki bazira na fizičnosti, telesnosti, izmučenosti in preobrazbi. Ritual se razvije kot rezultat odnosov med telesom, prostorom in zvokom, ki se tekom performansa vztrajno razvijajo. Plesalec raziskuje svoje razsežnosti in poskuša najti svobodo znotraj prej postavljenih struktur in sistemov. Navdihnjen z Miheličevim Mrtvim Kurentom, Novak uporablja podobo Kurenta kot posrednika med človeštvom in božanstvom. Kurent tako predstavlja življenje kakor tudi smrt, ženstvenost in moškost, bolečino in užitek.
Predstava zajema elemente obredja pomešanih z avtorjevimi osebnimi izkušnjami, ter tako vprašuje in briše meje med resničnostjo in iluzijo.
