Poetična drama, posvečena prvi uprizoritvi v slovenskem jeziku v SNG Maribor.
Grmače, napisane v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in prvič uprizorjene leta 1994, sklepajo tragiški dramski svet Daneta Zajca, ki s pomočjo radikalne avtokritike tematizira uničenje ali razpad družine (rodu) in s tem določene skupnosti v celoti. Nekateri so Grmače skušali predstaviti kot slovenskega Hamleta ali kot medgeneracijsko tragedijo konca arhaične skupnosti, ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v onkrajnosti, predvsem pa nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner. Prav on je poudaril tudi, da "Grmače niso narodna, ne nacionalna pesnitev. S stališča nacionalizma so kar se da dezangažirana, pesimistična, resignativna." Politika je v Zajčevi dramatiki razkrinkana kot ničeva, kot gol pohlep po oblasti zaradi nezmožnosti preseganja temeljne človeške ponesrečenosti ali učinkovitega udejanjanja transcendence skozi ljubezen do drugega.
- Tibor Hrs Pandur, dramaturg uprizoritve
