Grad

Franz Kafka! Že s svojim imenom vzbudi v nas plaz asociacij in je sinonim za toliko različnih občutij in stanj sodobnega človeka, kot le malokateri avtor svetovne književnosti. Čeprav njegova dela niso med tistimi, ki nas prepričajo z lagodnostjo in prijetnostjo bralskega užitka, pa so kljub časovni odmaknjenosti vedno znova aktualen del kulture vsakdanjega življenja in privlačna za nove razlage. Roman Grad (1922, objavljen 1926) zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu še prav posebno mesto; s svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih. Že samo to dokazuje, da ga je dojeti celovito ne le nemogoča, temveč tudi nesmiselna naloga in da je vsak poskus, da bi ga prevedli v drug medij, že vnaprej obsojen na nezadostnost. Kar nam ostane, je delen, oseben, tako rekoč sebičen pogled, v katerem naj se s pomočjo Kafkove metaforike zrcali zdajšnjost. Na to tvegano pot avtorske interpretacije romana se je podal režiser Janusz Kica z avtorjem dramatizacije Goranom Ferčcem in tako slovenskemu gledalstvu še tretjič (po Ameriki, 1995, in Procesu, 2001) pokazal eno od poti do avtorja, ki ga razumemo vsi, a nihče do konca.