Izraelska plesalka in koreografinja Roni Chadash se v svojem solu Goofy, ki ga je naslovila z medjezikovnim trkom, saj homonimno beseda v hebrejšini pomeni moje telo, v angleščini pa je to neformalen, pogovorni označevalec za bedasto, butasto ali čudaško, posveti socializacijskemu trenutku konstrukcije stereotipne ženskosti.
Simone de Beauvoir v svojem prelomnem delu Drugi spol leta 1949 zapiše, da je ženskost vsakokratni kulturni konstrukt in nikakršno naravno dejstvo. Roni Chadash »kulturni izvirni greh« poišče v Prvi Mojzesovi knjigi: »Ženi pa je [Gospod] rekel: […] Po možu boš hrepenela,/ on pa bo gospodoval nad teboj« (Geneza 3,16). Zanima jo trenutek vsakokratnega socializacijskega preloma, ko se ta družbeni spolni konstruktivizem spremeni v uspešen projekt mizoginega sveta. »Želela sem postaviti vprašanje in preveriti, ali lahko resnično posedujemo svoja telesa. V naši sodobni stvarnosti, v kateri ljudje drug z drugim ravnajo, kakor s kosom mesa, se mi zdi to vprašanje še posebej relevantno. S solom Goofy si poskušam razložiti, kako lahko telo izgubi svojo nedolžnost in kako se lahko nekaj tako amorfnega kot telo spremeni v poznano in običajno bitje z imenom ženska.«
V solu Goofy je zanimiv register plesnih, kinetičnih in telesnih strategij, v katerimi se umetnica loti obravnave zastavljenega problema. Zdi se, da umetnica uporablja predvsem tista gibalna gradiva, ki se s svojimi različnimi strukturami in morfologijami v pogled vračajo sprevrnjene, negotove, nenavadne. Njeno telo se v podivjano in neorientabilno snov ne spremeni, da bi moraliziralo ali jadikovalo, temveč da bi normativni pogled, ki proizvaja specifično ženskost soočilo z njegovim disciplinskim družbenim nasiljem.