Ep o Gilgamešu je nasta(ja)l v drugem tisočletju pred našim štetjem v Mezopotamiji. Prva znana različica epa naj bi nastala kot nekakšen slavospev Gilgamešu, junaškemu vladarju, ki se z vojaškim bojnim pohodom ter iskanjem telesne nesmrtnosti postavlja po robu bogovom in smrti; usodi, ki so jo bogovi namenili ljudem. Toda Ep o Gilgamešu se je skozi čas spreminjal in razvijal. Temu naj bi botrovali preobrati v družbi in spremenjen odnos ljudi do bogov. Tako je bila v kasnejši različici, ki danes velja za standardno, Gilgameševa zgodba postavljena v popolnoma nov kontekst z drugačnimi poudarki. Postavljena je bila v pripovedni okvir nekakšne avtobiografije v tretji osebi, ki ji je bila med drugim dodana tudi Gilgameševa smrt. Zdi se, da standardna različica pravzaprav govori o Gilgameševem umiranju in da se poglablja v vprašanja o strahu pred smrtjo ter tudi o tem, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje, takrat ko zremo smrti v obraz. Vprašanja, s katerimi se lahko poistoveti vsak človek. – Obenem pa Ep o Gilgamešu verjetno prav zaradi vijugaste poti svojega nastanka mestoma še vedno ohranja duh nekakšne hvalnice junaškemu vladarju!
V samem telesu besedila je torej zapisana nekakšna razcepljenost med gilgameševsko junaško upornostjo proti smrti in njegovim človeškim soočanjem s smrtjo! Zdi se, da Ep o Gilgamešu na nek način upoveduje Gilgameševe junaške maske ravno zato, da bi jih lahko »razkrinkal«. Tako besedilo (p)ostaja nekakšen poligon junaških mask, ki jih Gilgameš navleče nase, jih je nato prisiljen sneti in za njimi tudi joče – zato da bi lahko na koncu sprejel svojo smrt(nost) in postal (zgolj) človek med ljudmi.
Gilgalovanje je dogodek; nekakšen objokovalski ritual; obredno naricanje in žalovanje za gilgameševskimi junaškimi maskami. Dva performerja, dva igralca, dva posameznika eden za drugega, eden v podporo drugemu in tudi eden na račun drugega uprizarjata svoje lastne gilgameševske maske; da bi se v svoji upornosti utrudile in bi jih lahko pokopala ter za njimi odžalovala. V imenu zrenja smrti v obraz. Skozi epsko pesem pa do svoje lastne kože; skozi smeh pa do krikov ranjenih živali; skozi lastno telo pa do stika s telesnostjo drugega. Gilgalovanje je ples s smrtjo!
