George Dandin ali Pretentani soprog

Nauk, ki nam ga sporoča George Dandin, je kratek in razumljiv: ne skušaj se pokrivati s prekratko odejo ali – živi v mejah svojih možnosti. Kajti George Dandin, trden kmet, se je oženil z revno plemiško punčaro, hotel je več, kot mu je stan dovoljeval, hotel je, in ženi na ljubo se je tudi moral oblačiti v plemiške cape in prirejati plese v maskah, takoj ko je nakrmil prašiče in kure. Toda žena ga vara, s hlapcem jo tudi zalotita pri »delu«, vendar Dandin sam ne stori ničesar drugega kot to, da poskuša plemiškima staršema svoje žene Angelike dokazati grozotnost njenega početja. Vendar kmetova beseda nima veljave pred plemiči; Dandin – prepozno – uvidi neumnost, ki jo je zagrešil s poroko.

Komedijo o Georgeu Dandinu je nekdanji kraljevi tapetnik Jeana-Baptist Poquelin, bolj znan pod imenom Molière, ki ga je prevzel, ko je odšel med igralce, napisal na vrhuncu svoje poetične komediografske ustvarjalnosti. Čeprav ni ohranila slovesa ene njegovih najbolj čislanih komedij, pa zanjo velja – tako J. Javoršek v Eseju o Molièru –, da je bila v času nastanka nadvse sodobna. Problem, ki ga Molière v njej namreč prikazuje, je problem odnosov med dvema družbenima razredoma; razumljivo je, da ne gre za napad na plemstvo kot razred, to bi bilo v Molièrovem času še prezgodaj, temveč za napad na položaj tega razreda in na njegove moralne kvalitete takrat, ko se ta iz denarnih ali dobičkaželjnih razlogov veže z nižjim, toda vseeno premožnim slojem. A Molière ne ostane dolžan niti slednjemu, saj je George Dandin, ki je v svoji želji, da bi se povzpel med višje, med uglednejše, med aristokracijo, vse prej kot simpatičen in usmiljenja vreden junak; še toliko bolj, ker je v svoji neizobraženosti, zlasti pa v popolni neizkušenosti (v ženi Angeliki ima vražje spretnega protiigralca) nesposoben do konca izpeljati igro razkrivanja. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je edina prava resnica tista, ki jo oznanja Dandin in je Angelika le nadvse vešča sprenevedanja, imata, vsak po svoje, prav oba. Razlika je le ta, da Dandina za njegovo stremuštvo doleti »kazen«; Angelikina sprenevedavost je tako odlična, da nanjo ne pade nobena krivda, ampak se ta nenehoma vali na ubogega Dandina.

Čeprav ima komedija o kaznovanem soprogu (krstno uprizoritev je doživela leta 1668 v Versaillesu) za slovensko literarno zgodovino še poseben pomen, saj je eden prvih prevajalcev Georgea Dandina Krsto Frankopanski, ki ga je prevajal še za časa Molièrovega življenja, prve tri prizore prevedel v slovenščino, to drobno dramsko delce na slovenskih odrih ni bilo pogosto uprizarjano; v sezoni 1951/52 so Georgea Dandina v Jamnikovi režiji uprizorili na odru Gledališča za slovensko Primorje, uprizoritev v Gledališču Koper v režiji Luke Martina Škofa in v novem prevodu Aleša Bergerja je deveta postavitev te komedije na Slovenskem.