Frank der Fünfte.
»Nisem se mogel otresti želje, da bi napisal nekaj divjega, grotesknega, shakespearjevskega, igro za sedanjost,« je rekel švicarski dramatik Friedrich Dürrenmatt (1921–1990), ena najpomembnejših evropskih literarnih osebnosti druge polovice 20. stoletja. Po navdihu, ki ga je našel v kultni uprizoritvi Shakespearjevega Tita Andronika v režiji Petra Brooka (premierno uprizorjenega leta 1955 v Stratfordu upon Avon), je nastala njegova drama Frank V. – novodobna tragikomična “kraljeva” igra. Kapitalizem namreč leži pod nogami direktorjev bank, direktorji bank pa so novodobni kralji. Zveni znano, a ne gre za priredbo Brechtove Beraške opere (čeprav je igra sprva podnaslovljena kot Opera o zasebni banki), kot so Dürrenmattu očitali takoj po krstni uprizoritvi leta 1959 v züriškem Schauspielhausu. Avtor se je primerjavi z Brechtom glasno upiral in pojasnjeval, da se je zgledoval po Shakespearju in da je »Frank V. enako slab bankir, kot je Richard III. slab vladar, oba pa sta monstruma, kriminalca«.
Frank je direktor privatne banke, peta generacija bankirske družine, ki v imenu kapitalističnega družbenega reda opravlja ta »sveti« vladarski posel. A Frank V. je zgolj kraljeva figura na poslovni šahovnici – sicer z zaupanja vrednim imenom in s tradicijsko oznako – a je predvsem mož Ottilije, ki namesto strahopetnega občutljivca vodi umazane mafijske posle in skrbi, da so računi poravnani in podpisani, če je potrebno, s krvjo.
Dürrenmatt je igro Frank V. cenil nad vsa svoja druga dramska dela (po krstni izvedbi jo je nekajkrat priredil, nazadnje leta 1980, kjer je drastično spremenil konec), a igra v nemškem govornem področju ni bila uspešna za razliko od Francije in vzhodnega bloka, kjer je bila kot Obisk stare gospe brana kot parabola kapitalističnega zla.
Zgodba se začne, ko Gottfried Frank v kavarni opazuje Päulija in Heinija, ki želita hitro zaslužiti, zato jima ponudi službo v svoji banki, saj, kot pravi, umira. Dva dni kasneje direktor banke zares umre, Päuli pa mu lastnoročno izkoplje grob. Po pogrebu mu direktorjeva žena ponudi, da postane polnovreden član njihove bančne ekipe, in takrat spozna, da je podpisal pogodbo s hudičem – padel je v kremplje mafijske bančne združbe. Novo razsvetljenje doživi, ko predenj iz omare stopi pravkar pokopani Frank, ki je zaigral svojo smrt, in kmalu mu bo v »smrt« sledila tudi žena Ottilija, samo počaka še, da kolegi likvidirajo banko in iz nje poberejo denar. A od tukaj naprej ne gre prav nobena stvar več po načrtu; popolne prevare splavajo po vodi, banka ostane brez denarja, glavni bančni tajnik hoče duhovniku izpovedati svoje grehe in s tem razkriti vso resnico, pojavi se skrivnostni izsiljevalec, svoj kupček pa pristavita tudi Frankova otroka Herbert in Franziska, ki študirata v tujini in morata biti obvarovana pred nečednimi posli svojih staršev.
Privatna banka Franka V. je skupaj z vsemi lažmi, prevarami, likvidacijami, malverzacijami … tako kot Cankarjev Kantor – Kralj na Betajnovi nujnost kapitalističnega sistema. Priznanje grehov vodi v odpuščanje, odpuščanje v ček, ki pokrije bančno luknjo, vse skupaj pa v srečni konec, ki je, kot pravi Brecht, rezerviran za bogate in pokvarjene. Z vsem tem se bo prvič na mariborskem odru soočal priznani srbski režiser Miloš Lolić.
