Fizične manifestacije

"Vprašanje kako biti v svojem telesu oziroma kako ga razumeti, se je v času mojega plesnega prakticiranja spremenilo v proces, in ta je postal projekt. Uvidenje, da telo ne deluje tako kot so nas na-učili je omogočilo, da razumem zakaj se telesne podobe, ki sem jih skozi vzgojo in izobraževanje ponotranjila ne skladajo s podobami, ki smo jih zmožni utelesiti.“ (Snježana Premuš)

Projekt Fizične manifestacije preizprašuje kaj fiksira našo telesno podobo (body image) in kaj jo spravlja v pogon. Ta dinamični aspekt vzpostavlja telo kot sublimni lokus upora proti kulturi kot taki.

Začetki
Zgodbe o Telesu, ki so nastajale med leti 2004-2009, kot raziskave telesnosti osebe in osebnosti telesa, so vsekakor odskočna desko za način dela, ki ga avtorica razvija zadnja leta in od leta 2010 prepleta in nadgrajuje z BMC metodami dela.

V teh letih je izpopolnila metodo dela, ki omogoča tesno sodelovanje med njo in sodelavci s posebnimi principi dela, ki jih oblikujejo skozi dramaturgijo plesa v intrigantno odrsko govorico. Fizionomija telesa, igra v tem načinu dela ključno vlogo, saj kot posameznikova “razmišljujoča” strukturna organizacija predstavlja kinestetični potencial za gibanje – razmišljujoče telo.
Snježana Premuš tako v obdobju 2012- 2014 postavi v središče svoje raziskave problematiko utelešne misli.  V tem času predstavi javnosti projekt v obliki dokumentarnih instalacij in filma: intermedijsko instalacijo Inteligento telo 2012, pilot za plesni dokumentarec Inteligentno telo 2013, ter plesno-dokumentarno predstavitev projekta Fizične manifestacije 2014.

Projekt, ki se je v tem obdobju začel s preizpraševanjem baletnega jezika, kot univerzalnega jezika, kode, kontrole, in temu ustreznega disicipliniranega telesa, postavi v ospredje pomen dinamičnega telesa. Le-to postavi pred izziv nov pogled na telesno podobo in kako mislimo telo. 

»Telo, ki ga konstruiraš, vzpostavljaš v laboratorijih.., v bistvu odpiraš telesni arhiv. Potencial, ki ga drugače ne uporabljamo. Imam občutek, da dobiš svoje telo nazaj.” Rok Vevar, 3.laboratorij junij 2015 Plesni teater Ljubljana

Ti avtorski ustvarjalni postopki skozi laboratorije in teoretično – performativne diskurze pripeljejo proces v polje javnega diskurza, ponovnega premisleka telesa, telesnosti, utelešenosti in možnosti drugačnega razumevanja telesne podobe – s tem tudi odrske podobe.

Narava raziskovanja v procesu Fizične manifestacije
V filmskem novem minimalizmu predstavlja “plan-sekvenca (Plan-sekvenca pomeni dolge posnetke in globino pola.)” statični okvir, ki ujame pogled v dinamiko dogajanja. V takšnih sekvencah se običajno dogajajo le minimalistični premiki, vendar se pogled umirja in ne išče več. Gledalec se uskladi s svojimi občutji in postaja pozoren na vsakdanjosti, ki pridobijo težo in pomen.

Senzorično-motorične metode, ki jih uporabljam v svojem delu, predstavljajo soroden, mirujoč okvir, znotraj katerega lahko protagonist doseže »navidezno« izpraznjeno površino pola. Vsak dražljaj ali nov podatek postaja pomembna opora zaznavanju, odločanju in delovanju.

Metoda reflektivne pozornosti vključuje individualno izkušnjo. Proces opazovanja prek različnih pogledov individualne izkušnje beleži, dokumentira, s čimer tvori izviren preplet notranje introspekcije »nezaznavnih izkušenj«, jih artikulira v jezik in sooča s svetom. Hkrati opazuje, če in kako ga/jo to povratno spreminja.

Fokus raziskave so različne »strategije« prevoda percepcijskih podob, ki skozi izkušnjo vznikajo v jezik. Skozi ta kompleksen proces se vzpostavljajo različne telesne/plesne pisave, ki se v končni obliki manifestirajo na odru.

Telesna podoba oziroma proces, v katerega je vpeta, tako nujno vpliva tudi na poetično podobo odrskega jezika.