Gledališko-glasbena freska Ex/odus radosti je družbenokritičen projekt, ki poleg problematike migrantstva odpira globlja vprašanja človeka in njegove svobode, možnosti ustvarjanja, bivanja in vsega presežnega ne glede na spol, barvo kože, nacionalno pripadnost in provenienco posameznika. Razpira širša, univerzalna vprašanja, ki si jih lahko postavljamo tudi vsi tisti, ki na pot drugam nismo nikoli odšli, a v notranjem, psihološkem smislu kljub temu ostajamo migranti na lastni zemlji, migranti lastnih teles, ukleščeni begunci v razraščajoči se nestrpnosti do vseh oblik drugačnosti, cinizmu in narcisistični samozagledanosti znotraj samooklicane cone udobja evropskega 'plemena'. Da nam nikoli ni bilo treba zapustiti Evrope in na lastni koži okusiti umankanja radosti/svobode/strpnosti, najbrž ni treba posebej poudarjati.
Pa smo radost, svobodo, strpnost res izgubili? Ko nas zalotijo v drugi sobi, pravijo svete pisave, si naredite tretjo in se naselite vanjo. Kje se nahajatisti prostor svobode, če smo svobodo že davno izgnali? Ko besed ni več, ostane le še glasba, migrantski valček, morda celo tišina ...
- Maja Gal Štromar
Migranti so pereča družbenosocialna tema, ne moremo se jim izogniti. Ti »prišleki«, »nenavadni, nevarni ljudje«, so na poti od nekdaj, že od začetka civilizacije. Ko se za hip ustavijo in odložijo kovčke, postanejo »domačini« in »domorodci«, vendar zgolj do naslednjega potovanja.
Predstava Ex/odus radosti je na prvi pogled še ena v nizu številnih odrskih stvaritev na temo migrantske problematike. Vendar ta predstava opisuje usodo ženske, izobražene in rafinirane umetnice, ki si na tujem želi blaginje in uspeha. Ali je na svoji poti privilegirana?
(Le zakaj Slovencem marsikdo očita, da je njihov odnos do tujcev in TUJK odvisen od tega, od kod prihajajo? Kako resnično gostoljubni so v drugih državah Evrope, kako sta jim naklonjena sistem in birokracija?)
- Jelena Susnick
V trenutku se vse spremeni - preteklosti ni več, prihodnost je neznanka…. Ostane samo še sedanji trenutek. Umetnica zapusti svojo domovino in se poda na pot, v (za)upanju, da ponovno najde osebno srečo in svobodo. Protagonistka v naši predstavi je arhetip vseh umetnikov, ki iščejo svojo pot, na kateri bi se lahko v popolnosti izrazili. Ko umetnik to pot (in svoj dom) končno najde, najde tudi srečo in svobodo. A cesta, ki vodi v svobodo, je dolga, zdi se, kot da se nikoli ne konča… Ko umetnik stopi nanjo, hrepeni po rasti in razvoju – osebnostnemu in tudi duhovnemu. Njegov največji nasprotnik je Sistem; dovolj močan je, da ga premaga. Antagonistka v naši predstavi, ki ga pooseblja, je vedno korak pred umetnico. Postavlja ji prepreke in meje, ki ji otežujejo pot in razvoj. Umetnica se mora prilagajati novemu okolju, večkrat se počuti ponižano in osamljeno. Sistem v njej zbuja tesnobo, sproža konflikte, stiske in negotovost; takšen je tudi njegov namen. Rad bi zadušil ustvarjalni polet umetnice, ki si želi, da bi v svetu pustila svoj umetniški pečat. Ta predstava gledalce vabi, da se pridružijo umetniku na njegovi poti, spoznajo njegovo zgodbo in se hkrati soočijo sami s sabo. Smo pripravljeni sprejeti umetnikovo drugačnost? Ali polni nezaupanja drug do drugega pomagamo graditi sistem, ki duši ustvarjalnost in nam vsem postavlja meje?
- Eva Hribernik