Predstava Država Dada-Jok je nastala v produkciji Oddelka za kulturo - Srpsko narodno vijeće iz Zagreba po besedilu in v režiji beograjskega pisatelja Adama Ranđelovića ter igralskega ansambla, ki ga sestavljajo mladi zagrebški igralci, študentje Akademije dramske umetnosti: Dorotea Ilečić Sever, Damian Humski in Lovro Rimac. Pripovedovalec predstave ter avtor celotne zvočne podlage in glasbe je Lujo Parežanin, komparativist, novinar in jazz glasbenik iz Zagreba.
Jedro predstave, pa tudi izvirni povod za njen nastanek, je poklon prvi dadaistični manifestaciji v Jugoslaviji - osiješki matineji iz avgusta 1922.
Predstava sicer nelinearno, a dosledno zajema bolj ali manj apokrifno zgodovino razvoja dadaizma v svetu (katerega člani so Vladimir Iljič Lenin, Miroslav Krleža, Filipo Tomazo Marineti, Radomir Konstantinović in po svoje tudi Adolf Hitler), z zavedanjem z vsemi njegovimi dialektičnimi odtenki: Zahod - Vzhod, globalno - lokalno, internacionalizem - nacionalizem, predvsem pa konflikt na relaciji dadaizem - zenitizem, ki presega zgodbo o trku »apropriirane« dadaistične in »avtohtone« (jugoslovanske) zenitistične ideje na krhkih, svežih tleh nedavno ustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Predstava uporablja številne dokumentarne materiale, večinoma neznane (dadaistična oporoka Raula Hausmana) ali izbrisane iz kolektivnega spomina (dialog med voditeljem italijanskega futurizma Filipom Tomažem Marinetijem in zenitistom Brankom Ve Poljanskim o fašističnem terorju nad Hrvati in Slovenci) z mukotrpnim delom domačih antologov za nacionalizacijo jugoslovanskih zgodovinskih avantgard.