Ali naša telesa poganja kri ali mleko?
Ali himna ukroti naše telo v solzno stojo ali osvobodi v kolektivno gibanje?
Ali nas sploh lahko utišajo, če se s svojimi telesi upremo glasu gospodarja?
Kdaj krik postane klic?
Kdaj glas dobi pomen in kako zazveni onstran jezika?
Je drugi, na katerega se naslavljamo s svojimi kriki, oče zakona ali mati domovina?
Kako je mogoče med vsem slišanim odplesati nekaj nezaslišanega?
Na ta vprašanja odgovarja plesno-glasbena predstava Iztoka Kovača in Cathy Milliken Domovina.
Ko se zdi, da je svet sivega povprečja skrepenel v vsakdan, na čelu rudarskega rova pomežikne svetilka, črno-belo jutranje obzorje pa obarva rdeča zarja ...
»Glas je tista vez, ki pripenja jezik na telo, vendar je narava te vezi docela paradoksna: glas ne pripada ne enemu ne drugemu. (...) Glas je telesni projektil, ki se odlepi od telesa kot svojega vira, se od njega emancipira, a kljub temu ostaja nekaj telesnega.« (Mladen Dolar, O glasu, Analecta, str. 108)
