Absurdno groteskna kriminalka z znanim izidom.
Goga je poleg Cankarjeve doline šentflorjanske verjetno najbolj znano »mesto« slovenske dramske zapuščine. Goga, to čudovito mesto, je tudi točka nepovrata, je kraj brez izhoda, je trdnjava želja, grehov in strahov. Goga je neznansko privlačen labirint sanj in mor, iz katerih se ni mogoče rešiti v budnost. Goga je bojno polje neusmiljenega soočenja s samim sabo, s svojim jazom, ki smo ga (že) uspeli pozabiti. Goga je intimno in družbeno nezavedno, je križišče intimnih in družbenih psihopatologij. Je natančna vivisekcija skupnosti, identitete in družbenih odnosov, še posebej pa mesta posameznika znotraj skupnosti, ki je do bolečine razpet med posameznimi mehanizmi okolja in družbe, ki naj bi ga definirala. Goga, to čudovito mesto, urgentno zahteva boj, čeprav ničesar ne izbojuje.
Slavko Grum (1901–1949), eno najbolj samosvojih imen v zgodovini slovenske dramatike, se je v času študija medicine na Dunaju in stažiranja v ljubljanski psihiatrični bolnišnici seznanil tako s teoretsko psihoanalizo kot s praktičnimi psihopatologijami. Ob osebnih izkušnjah eksistencialne krize je razvil izredno občutljivost za raziskovanje melanholije, depresije in nezavednega. Opazovanje odklonskih in shizofrenih načinov dojemanja sveta je bilo zanj vir navdiha za literarna dela, v katerih je raziskoval jedro slovenskega slehernika in njegov način boja s svetom, ki ni nujno varno okolje, ampak kletka, ki njegova stanja še poglablja – pogosto celo do neslutenih razsežnosti.
Grumova Hana se skozi serijo odrskih fresk in slik v sodobni fragmentirani tehniki montaže vrne v Gogo, za katero se ji je zdelo, da jo je že pustila za sabo, da je iz nje pobegnila in da jo nanjo ne veže nič več konkretnega. A tudi, če je ona zapustila Gogo, Goga ni zapustila nje. Hana kot sodobni izgubljeni in osamljeni subjekt tava skozi intimni labirint in se, ne da bi zares opazila, vrača nazaj v primež identitete, ki je noče izpustiti in zahteva njeno priznanje, svoje mesto v njenem življenju. Hanin pekel ni le ona sama, ampak so Gogovci okoli nje.
Vsak poskus dogodka, ki si ga Goga tako želi, je obsojen na propad. Gogovci so obsojeni na večno hrepenenje in čakanje na dogodek, ki se nikoli ne bo zgodil.
Režiser Luka Marcen, ki je v mariborski Drami izjemno uspešno postavil Farmo Orwell, se je Grumovega Dogodka v mestu Gogi lotil s kolektivno uprizoritveno strategijo. Z uporabo različnih gledaliških kodov, skozi optiko sveta, ki je ušel s tečajev, v podobi nekakšne neskončne freske, cirkusa mundis, je Goga nastajala kot svet močnih nasprotujočih si atmosfer, kjer se silnice odnosov nadzorovanega in nadzorujočega vedno znova preobračajo. Ta absurdno groteskna kriminalka, pri kateri že vnaprej vemo, da ničesar ne bomo odkrili, je v ustvarjalcih in gledalcih odkrivala globočine melanholije, želj, strahov in lastnega nezavednega.
