Znameniti Grumov Dogodek v mestu Gogi je žlahten slovenski horor. Goga je nabor spominov, ki nas preganjajo in strašijo. Je organizem, ki se sam obnavlja in je kot takšen samozadosten. Goga je večja od posameznika in njegove volje, pogoltne in prepoji vsakršno hotenje in vsak upor. Življenje v prekletem mestu je urok, ki visi nad prebivalci in jih počasi potiska po mučnih poteh njihovih strahov. Nobena zgodba in noben prizor se ne odvije ločeno od celote. Življenje v Gogi je istočasnost dogajanja in obstajanja, ljudje so povezani v veliko socialno omrežje v realnem času in prostoru. Vsak s svojo zgodbo soustvarja mozaik mesta, nedeljivi spoj celostne identitete. Množina povezanih intim tvori popačeno sliko skupnosti, ritem mesta sestavljajo nevroze in kriki njegovih prebivalcev.
Je meščanov le 11 ali 11 tisoč, morda 11 milijonov?
V Dogodku v mestu Gogi 2015 imamo komorno število meščanov. Enajst. Toda v ozadju je čutiti slutnjo, da je senc in ljudi - od včeraj, danes in jutri - mnogo več. Vsi Grumovi samotneži so skrčeni na nekaj dramskih person: sestri Tarbulo in Afro, Otmarja Preliha, poeta Klikota, bolnega Teobalda, Hano in Terezo - ki ji je bila zamenjana generacija - Mirno ženo, Umrlega naddavkarja ter mestnega zabavljača Kvirina in njegovo kolegico Kapsico, pri kateri so se ustvarjalci načrtno odločili za oblikovanje ženske vloge, ki ni preočitno obremenjena s spolnimi frustracijami.
Brezčasnost drame in njen dialog s trenutno stvarnostjo.
Besedilo sta delno prilagodila dramaturginja Eva Mahkovic in režiser Jaša Koceli. Osvobodila sta ga jezikovnih in drugih elementov, ki so ga najbolj očitno umeščali v minuli čas, in ga s tem aktualizirala oziroma poskusila njegovo ost usmeriti v brezčasnost. Ker je Dogodek v mestu Gogi že zdavnaj vstopil v slovenski dramski kanon, Goga pa je postala portret generičnega slovenskega mesta in njegovega stanja duha, je pri uprizarjanju vedno v pričakovanju dialog z realno, trenutno stvarnostjo. Kljub privlačni provincialnosti, s katero se je še vedno in vedno znova mogoče identificirati, si težko predstavljamo, kako bi bilo Gogo mogoče jezikovno konkretno povsem približati današnjemu času. Zato aktualizacija v to uprizoritev vstopa predvsem na vseh drugih mogočih ravneh.
Simbolistični Gogovci 1930 odkrivajo rane, (nad)realistična Goga 2015 jih tlači
Gogovce 1930 povezuje želja po dogodku, vendar še niso pravo mesto, da bi ta dogodek dejansko pričakali. So bolj množica sobivajočih posebnežev, kot celice v psihiatričnih bolnišnicah, Grumu ljubih mestih navdiha. Goga 2015 poskuša biti mesto. Mesto s skupinsko dinamiko, skupnimi zvoki, gibanji, rituali, ki prebivalcev sicer ne zbližujejo, a jih kljub temu povezujejo v skupen kontekst. Ta tvori nekakšen zaščitni oklep vsakdanjosti, ki ponuja varno razosebljenost, prosto odgovornosti posameznika. Druga pomembna lastnost Gogovcev 2015 je njihova običajnost: ti ljudje živijo rutino in svojih poškodb ne kažejo navzven. Povsem drugače kot Gogovci 1930, ki jim simbolistični in ekspresionistični vplivi Grumove dobe dajejo alibi za odkritost in ekshibicionizem odprtih ran. Če Gogovci 1930 svoje skrivnosti, strahove in demone preteklosti priznavajo, so za Gogovce 2015 zakopani nekaj plasti globlje: izrazijo jih lahko v kamero (zase!), v najbolj intimnem zavetju noči, slučajno in mimogrede. V Gogi 2015 mora biti v skladu z duhom časa zaželena lastnost življenjska moč. Tisti zares travmatični, poškodovani in surovi prostori psihe tako ostajajo neizpovedani. Performativno so izraženi posredno, skozi neverbalno komunikacijo. Opazi naj jih vsak gledalec sam, saj bodo vsakega nagovorili drugače in s tem zdrznili pokrajino njegove intimne notranjosti.
Senčna stran paradiža in nemoč uresničevanja pričakovanj drugih
Goga je senčna stran paradiža, ki si ga vedno predstavljamo vsak po svoje in že zato napačno. Osebnih pričakovanj in intimnih želj nikoli ni bilo lahko uresničevati. V današnjem času to lažje naredijo tržni mehanizmi, ki to lahko počnejo po algoritmih. Prijatelji, sosedje ali družinski člani (še) nimajo te možnosti.
