Trije bogovi stopijo z neba, da bi poiskali dobrega človeka oziroma ugotovili, ali ta na zemlji sploh še obstaja. V Sečuanu jih sprejme prodajalec vode Vang, ki trka na vrata in poskuša najti koga, ki bi bogovom ponudil prenočišče. Vrata se druga za drugimi zapirajo: nihče nima časa, dovolj prostora, dovolj pospravljenega stanovanja. Vang nazadnje potrka pri mladi prostitutki Šen Te, ki bogove sprejme v svojo sobico. Bogovi so zadovoljni, da so našli dobrega človeka, in Šen Te podarijo nekaj denarja, s katerim si kupi majhno trafiko. Namesto da bi se s trafiko preživljala, Šen Te vsak dan zastonj deli riž in pod streho sprejema lokalne reveže in zajedavce, zaradi česar sama vedno težje živi. Da bi preživela, je Šen Te prisiljena v alter ego: preobleče se v moškega, v svojega bratranca Šuj Taja. Šuj Ta je strog in gospodaren; sčasoma iz trafike na kapitalističen način ustvari obrat za predelovanje tobaka, v katerem nekdanji Šen Tejini varovanci postanejo izkoriščani delavci. Čeprav je v nasprotju z njenimi lastnimi prepričanji, Šen Te Šuj Taja prikliče vsakič, ko je v nevarnosti, da bi zaradi svoje dobrote ostala brez vsega. Potem se Šen Te še zaljubi v Sun Janga, sebičnega mladeniča, ki si želi postati pilot, vendar bi za to službo potreboval ves Šen Tejin denar in še več …
S pisanjem Dobrega človeka iz Sečuana je nemški dramatik, režiser in eden najpomembnejših gledaliških inovatorjev 20. stoletja in nasploh Bertolt Brecht začel v Berlinu leta 1938, delo pa je dokončal pet let kasneje, ko je bil med drugo svetovno vojno že v izgnanstvu v ZDA. Dobri človek je bil še istega leta premierno uprizorjen v gledališču Schauspielhaus Zürich. Delo je napisano po načelih Brechtovega epskega gledališča: v skladu s potujitvenimi efekti igralci namesto vživljanja večkrat neposredno nagovorijo občinstvo, dialoško besedilo pa prekinjajo songi. Brecht piše za dobo, v kateri je vsakršen altruizem v ostrem konfliktu s sistemom, ki narekuje preživetje – za dobo, v kateri ekonomski sistem vzpostavlja moralo družbe. Šen Te se trudi živeti po moralnih načelih svojih bogov, vendar njihova morala nima nobene zveze s funkcioniranjem v svetu, kakršnega pozna sama. Tako je Brechtov komad neizmerno aktualen tudi za današnji čas. V interpretaciji Aleksandra Popovskega je Dobri človek iz Sečuana okrepljen z dodatnimi songi iz Brechtovega opusa.
