Miha Bezeljak ima rad umetnost. Skozi različne uprizoritvene forme s samoironijo in banaliziranjem razlogov o nujnosti obstoja umetnosti in njenega vpliva na družbo preizprašuje svoj umetniški izraz. Kako lahko osebni problemi in stališča umetnika brez prostora za dialog postanejo odrski znaki, ki vseeno nagovarjajo? Kako ti znaki med sabo komunicirajo? Kaj sporočajo? Miha raziskuje, ali je mogoče z enosmerno hermetično komunikacijo vzpostaviti dialog z občinstvom.
“Jaz sem se odločil, kot sem se odločil. Zdaj je, kar je … Treba je stat’ za svojimi odločitvami. Če si se odločil it’ gor, moraš it’ najprej dol. In obratno, najprej moraš it’ gor, da lahko greš dol.“
“Vsi smo muzejska inventura. Mi ne samo, da smo umetnost, mi dihamo umetnost. Dihanje pa je izmenjava kisika in ogljikovega dioksida. Gre za daj-dam proces. Za ponudbo in povpraševanje. Trdimo torej lahko, da je dihanje propaganda kapitalizma.”
“Problem moramo prepoznat’ in se zavedat’, da je problem tudi potencial.“
“Treba se je vrnit’ nazaj k naravi, k ljubezni …”
“In potem mi je moj mojster pokazal Jamesa Thiérréeja in sem se zaljubil. No, koliko se pač človek lahko zaljubi preko YouTube posnetka.”
