Distorzija Taco: analogna lakota v digitalnem svetu

Distorzija Taco: analogna lakota v digitalnem svetu je rock'n'roll pripoved, ki sledi zelo tragično poškodovanemu anti-junaku iz New York-a v San Antonio v času letne zabave tega mesta. Leto je 1993 in medtem, ko se Branch Davidian zedinjuje s tlemi v Waco-u, življenja protagonistov v dvajsetih letih se hitro začnejo razvozlavati. Ko mešanici dodamo dober delež seksa, drog, pojavljanje Janis Joplin in poskus umora dveh oseb, stvari se zares začnejo lomiti ob valovito steno izkrivljanja. Besedilo igre J. Stephen Brantleya se trdno upira glavnim družbenim normam v skoraj naivnem, skorajda epsko idealističnem pesniškem jeziku, ki ga govorijo njegovi mladi protagonisti, neke vrste grunge rock 90-ih, z Nirvano-dopolnjeno Pomladno prebujanje izpolnjeno z visoko umetnostjo, nizkim humorjem, norimi svetniki in pijanimi ptičjimi pesmimi, brez sramu poveličuje življenjski (stil) na robu, življenje seksa, drog in rock'n'roll-a, halucinogenih vizij, nenadnega nasilja in užitka v zelo namernem izgubljanju.  Istočasno igra problematizira vse to - prav tako njegova lastna uporniška želja - medtem ko nikoli ne obupa nad njeno nujnostjo. Med samo predstavo to gre še naprej: odigrana iz strani ansambla mladih slovenskih igralcev, lastni impulzi in občutek avtentičnosti ter uspešnosti katerih se vedno bolj vpleta na, v in nazadnje proti temu besedilu, napisanemu v 1994, bori se z igro samo, končajo pa s tem, da problematizirajo njen (prav tako svoj lastni) obstoj.  To je prihod izkušene igre, predstave sestavljene v duhu Texas-a, polni se na povratnih informacijah, predstavlja muziko v živo, vroče mikrofone, nenadni ples, nenadni seks, nenadno nasilje in nenadno ljubezen.