Mladinski roman madžarskega pisatelja Ferenca Molnárja (1878-1952) Dečki Pavlove ulice je izšel davnega leta 1907. Takoj je postal ne samo domača, madžarska, uspešnica, ampak je bil nemudoma preveden v številne tuje jezike. Dokaz kvalitete in ustvarjalnega izziva, ki ga zgodba romana ponuja, so tudi številne odrske (tudi radijske) adaptacije ter filmske priredbe, ki se pojavljajo praktično vse od prve izdaje – vsakih nekaj let jih je mogoče zaslediti v katerem od evropskih gledališč (zadnja uprizoritev v naši neposredni soseščini je nastala v produkciji Zagrebškega gledališča mladih). Za kako popularno delo tudi v naši (zaenkrat zgolj) bralni javnosti gre, pričajo vsaj štiri knjižne izdaje, med njimi tudi striparska, zadnja je izšla leta 2018 pri založbi Beletrina.
Razlogov za »neuničljivost« je več, so pa zelo jasni: mladinski roman ima vse tisto, kar prava zgodba potrebuje, da uspešno nagovori bralca, predvsem mladega. Je čustveno izredno intenzivna, pretresljiva, noro zabavna, dogajalno izredno dinamična. Današnji bralec je na duhovit in komunikativen način soočen z osnovnimi elementi vzgoje in s tistimi gradniki kulture, na katerih temelji osnovna medčloveška komunikacija. Ta pomeni predvsem poskus razumevanja, sočutnosti, empatije, pa tudi poštenosti, doslednosti, načelnosti – torej tistih kvalitet, ki se na prvi pogled zdijo samoumevne, a to žal vse prevečkrat niso.
In seveda je zgodba o razumevanju sveta, v katerega fantje šele vstopajo, čeprav ga na nek poseben – igriv – način ves čas živijo. Je zgodba o razumevanju izgube, o preseganju bolečine, odraščanju, odrešilnem tovarištvu in moči kolektiva. Je tudi zgodba o razvoju značaja, o preizkušanju telesnih moči, o razumevanju dejstva, da svet ni samo enobarven ali največ dvobarven, pač pa je sestavljen iz številnih drugih, ne vedno najbolj prijetnih, odtenkov. Je soočanje s svojo usodo, hkrati pa težnja in želja po njenem preseganju. Je šolska ura, kako bolečino (in poraz) čim manj boleče vklopiti v proces odraščanja. Dečki Pavlove ulice so pravzaprav sodobna (ja, tudi danes relevantna), literarna oblika krepitve skupnosti skozi ritual (boj, borba, obnavljanje to tudi so).
Roman je zgrajen na način, ki kar kliče po uprizoritvi. Izredno dinamična zgodba, polna nepredvidenih obratov, fizične akcije, soočenj, tudi bojev in pretepov je izhodišče bogatega odrskega dogajanja. Po drugi strani ves čas ohranja notranje dileme junakov, njihove konflikte – tudi pogubne, boj s samim sabo ... Ključni liki so že v romanu dodobra dramsko izpisani in ponujajo dramsko prepričljive situacije, naj gre za povsem fizične konflikte ali za problemske teme, s katerimi se skupine in posamezniki soočajo.
Dramatizacija se osredotoča na izpostavitev in ohranitev ključnih junakov (na vsaki strani so štirje), na njihov notranji razvoj, povezan s konkretnim dogajanjem. Prizadeva si prikazati, da poraz in zmaga ne samo nista nič usodnega, ampak da je bolj usodno, kaj se je kdo iz njiju naučil in kako poraz ali zmaga krepita vse v takšno ali drugačno soočenje vpletene strani. V dramatizaciji izbrani junaki niso zgolj dobri ali slabi, imajo ali nimajo prav, so ali niso na pravi strani. Napetosti, kaj storiti, na katero stran se postaviti, nenehno spraševanje, kaj je in kaj ni prav, so nekaj, s čimer se soočajo vsi.
Ključno je, da je igra nekaj, kjer so prav vsi udeleženci enaki. Boj, takšen ali drugačen, je enak. Dečki prihajajo iz različnih socialnih okolij, ki jih tudi močno določajo. A ko so v prostoru igre, vsa ta »prtljaga«, to breme določenosti odpade. V igri so lahko le oni sami. Le če so takšni, lahko vzdržijo vse preizkuse, se dokažejo, zmagajo. Igra je tako prostor enakosti, enakovrednosti, igra je najbolj čista oblika druženja. In zato je nujna. Poleg vsega opisanega družbeno aktualnost dokazuje tudi usoda številnih izginjajočih prostorov – skrivališče, igrišče, tabor, štab in ostalo nazadnje zavzame gradbena družba, ki se bo tam odločila zgraditi vse kaj drugega kot prostor za igranje.
Ferenc Molnár je pred več kot sto leti izpisal arhetipske situacije mladosti. In ker so takšne, so tudi vedno znova aktualne. Zato jih je smiselno vedno znova brati in (pri nas prvič) tudi uprizoriti.
- Andrej Jaklič
