Vita živi sama. Ne čisto sama. S hišnim ljubljenčkom, pa še družina jo obiskuje. Ima tudi prijatelja, ki je vsak dan pri njej. Dobro, Vita ne živi sama. A lahko bi. Sploh, ker se včasih zdi, da je vsa skrb njene okolice v resnici samo preoblečena zavist in da njeno sestro, brata, svakinjo in fanta, ki rad pomaga, bolj kot Vito skrbijo njihova lastna življenja, katerih žalostni odsev vidijo v njeni mirni, samotni eksistenci. V dobi, ko je edina mantra uspeh na vseh področjih, je to komedija o neuspehu, ki bi bil tragičen, če ne bi bil smešen.
Čudovita Jureta Karasa je zgodba o nenavadni in unikatni lepoti vsakega človeka, ne glede na družbene standarde in na pričakovanja drugih. Glavna junakinja je samska ženska, ki je čudaška po naravi in ker jo je življenje postavilo pred težko preizkušnjo. Člani njene družine naj bi imeli »tam zunaj« bolj »normalno« življenje: službo, družino. Dejansko pa ni človeka brez vidnih ali prikritih šibkosti, nevroz, ki so vezane tudi na način življenja v današnjem svetu, kjer si v hipu lahko zmagovalec ali poraženec in kjer je potrebno ohranjati globalno prepoznavne standarde tako v poklicnem kot tudi v zasebnem življenju.
Družinsko srečanje, ki ga predstava uprizarja z besedami in petjem v živo, je zrcalo današnje družbe: Vita je s svojo zunanjo ekstravagantnostjo pod drobnogledom, dejansko pa so tudi ostali, »hitro živeči« obiskovalci vsak po svoje kronično sami. Samota je po besedah avtorja predstave eden od simptomov sveta, ki prihaja, saj je napisal »Naš čas nas toliko spodbuja, da je »treba najti svojo pot« in »realizirati svoje življenje kot si sam želiš«, da se zdi, da na poti k samo-izpolnitvi vsak hodi po lastni prazni cesti. Kot da gresta individualizem in samota nekako z roko v roki.« Meja med zmagovalci in poraženci postane tako zelo labilna.
