Chorus

Ustvarjalce predstave Chorus ples zanima kot trangresivna gesta, ki lahko preseže normirano in stvarno, saj je gibanje kot relacijska Reč vselej stvar medtelesnega in s tem zelo plodna možnost politične emancipacije. “Ples je vselej lociran vmes – v neki pogoj skupnosti. Nima lastne pozicije; dar je, ki ga prejmemo brez sprejetja, dar, ki ga damo brez dajanja. Skupaj lahko obstajamo le vmes, v praznih prostorih, črnih luknjah, naših nenehnih nesporazumih, ki vzpostavljajo resničnost. Eno smo lahko le skozi razliko,” je v imenu ustvarjalcev zapisal Jan Krmelj. Tragiški chorus, iz katerega izhajata nenazadnje besedi choreogus (meščan, ki ureja in plačuje zbor) in koreograf, je kot manifestacija različnih vidikov javnosti, zakonov in morale za njih retoričen glas informacije in družbenega komentarja. “Naš chorus molči. Vse preveč dogodkov in konceptov je, da bi jih lahko naslovili. Chorus se tu distancira od človeškega sveta, ponovno vstopi v predtragiško formo, da bi se dotaknili nečesa, kar ni sporočljivo.” In da bi naslovili nekaj, kar najčisteje naslavlja beseda “odsotnost”.