Gledališka predstava Chagall črpa navdih iz življenja in ustvarjanja znamenitega belorusko-francoskega slikarja Marca Chagalla, ki je eno največjih slikarskih imen 20. stoletja. Pri petintridesetih letih je napisal avtobiografijo Moje življenje (Študentska založba, 2005, prevedla Suzana Koncut), ki je nastajala v turbulentnem času, ko je Chagallova umetniška zvezda žarela v silnem vzponu, kraji njegovega otroštva in mladosti pa so nepovrnljivo izginevali v vrtincu zgodovine. Marc je živel v razburljivem in umetnosti naklonjenem času. Menil je, da mora likovna umetnost –tako kakor knjige – pripovedovati, gledalcem pa posredovati izkušnje, spomine in doživetja. Življenje je preroško dojemal kot cirkus: da bi preživel, moraš biti klovn, akrobat, glasbenik, slikar ...
Ustvarjalce predstave, ki nastaja v prepletu gledališča in likovnosti, zanima predvsem raziskovanje odnosa med besedo, pripovedjo in barvo, abstraktnim, gledališka govorica uprizoritve pa se navdihuje (tako v dramaturškem kot režijskem smislu) v neizmerni zakladnici Chagallove ikonografije, v njegovem sanjskem, nadrealističnem svetu, v erupciji njegovega ustvarjalnega opusa.