Cepetepetanc

Ob pripravljeni glasbeni predlogi (sonorični prostorski kompoziciji) se v zatemnjenem prostoru tu in tam pojavljajo stopala. Najprej sramežljivo pokukajo ven in naredijo posamezen zvokec, potem čedalje bolj korajžno trkajo, bobnajo, teptajo in stopicljajo, kljubujejo zvoku, ga končno popolnoma prevzamejo, tako da ustvarijo čudovito ritmično podlago, ki ji zvok sledi. Med njimi pride do prepira, do spogledovanja, nasprotovanja in nagajanja, na koncu pa se le povežejo v skupen zmagovalen, veličasten ritmični sprehod. Med posameznimi dejanji v življenje stopal stopajo roke, ki posegajo v glasbo nog z ritmično urejenim ploskanjem, h kateremu povabijo tudi obiskovalce. Za konec predstave ustvarjalci vse navzoče povabijo še k cepetanju in poplesavanju, s čimer se predstava prelevi v vsesplošno ritualno radost in veselje.