Cafe Dada

Cafe Dada je galerija, lokal in teater. Med prvo svetovno vojno je 5. februarja 1916 skupina mladih umetnikov v Zürichu odprla Cabaret Voltaire, nočni lokal s kulturnim programom. Šestčlansko moštvo je naslednjih nekaj mesecev neumorno pripravljalo večere nenavadnih recitalov, plesov, glasbe in razstav, ki so brezkompromisno napadali obstoječo kulturo in družbeni red. Imenovali so jih izumitelji, norci, revolucionarji, neprilagojenci in sanjači. Mladina, ki ne ve, kako biti mlada. Tristan Tzara, Hugo Ball, Emmy Hennings, Jean Arp, Hans Richter in Marcel Janco so začeli nekaj, kar danes velja za podlago kasnejšim avantgardnim umetniškim prelomom, predvsem nadrealizmu, v katerega se je dada razvil v pariškem obdobju. Čeprav kratek čas, je majhen lokalček na ulici Spiegelgasse postal prostor neizmerne umetniške svobode in invencije. Njegovi ustvarjalci so prvo svetovno vojno označili kot kapljo čez rob družbenih anomalij in razglasili smrt civilizacije, kot jo poznamo. Klic po novemu redu in človeku so oblikovali s sredstvi norčevanja, nespoštljivosti, črnega humorja in absurda. Razrezali so svet in ga sestavili v pesem. Kmalu bo sto let od znamenitega Duchampovega pisoarja, ki je za mnoge skrajna točka dadaističnega diskurza. Razburljiva hoja na meji med šalo in umetnostjo iz obdobja zgodnje avantgarde nas spominja, kako biti naiven, pogumen, odprt in vitalen, kako najti razlog za ustvarjanje skozi iskanje popolnega užitka in smisla igre.